V temni cerkvi brlijo le svečice. Ob pesmi o Jožefu in Mariji, ki gresta v mesto Betlehem, se v procesiji počasi pomikajo otroci. Ostali sedimo in opazujemo pot, ki jo izrisujejo svečke. Majhni otroci gredo s starši, večji pa hodijo in pojejo sami. Temna kulisa ustvarja posebno vzdušje. Na adventnem venčku gorijo štiri svečke. Gospod je blizu. Jožef in Marija morda v stiski ravno v tem trenutku trkata na vrata. Jima bomo odprli?

Ljudje se v dva tisoč letih nismo prav dosti spremenili. Podobno kot danes, je bilo tudi takrat zoprno sprejeti popotnika z visoko nosečo ženo. Težave, samo težave bodo z njima. »Kar tjale pojdita,« ju zapodijo. Med živino, v hlev. Si predstavljam, da je bil Jožef obupan, morda jezen, a konec koncev se je otrok rodil tam, kjer so ga sprejeli: med revnimi in odrinjenimi.
Kje bi se rodil danes? V Afriki ali v kakem južnoameriškem predmestju? Bil bi tujec, njegova starša s tujim naglasom. Njegovo rojstvo pa bi prineslo mir in dolgo pričakovana luč, bi končno zasvetila. Tudi danes, tudi nam…