V Cankarjevem domu sem bil na predvajanju dokumentarnega filma z naslovom: Odkrivanje Skritega spomina Angele Vode. Za scenarij sta poskrbeli Alenka Puhar in Maja Weiss, ki podpisuje tudi režijo. Gre za 13 pogledov na »aktivistko, pisateljico, borko za svobodo besede in misli, zapornico, izobčenko, nazadnje pa tudi filmsko junakinjo,« so zapisali snovalci filma.
Trinajst ljudi, ki so jo poznali, pripoveduje o svojih stikih z njo – od naključnih znank do sorodnikov. To so Franca Buttolo, Jelka Mrak Dolinar, Tatjana Hojan, Angelika Hribar, Maca Jogan, Mija Kandus, Silva Požar, Ljubo Sirc, Audrey in John Spindler, Polonca Steinmann, Rapa Šuklje in Katja Vodopivec.
Večina sodelujočih je bila na predstavitvi dokumentarca, ki je neizprosen. Glavna prednost je, da so tukaj z imenom in priimkom navedeni tudi nekateri »glavni igralci«, katerih imena so v igranem filmu izpuščena, npr Mitja Ribičič in Vida Tomšič.
Gospe so se po projekciji kar razgovorile in prispevale še nekaj neodkritih detajlov o Angeli Vode. Ob gledanju, sicer težkega filma, se mi je zastavljalo več vprašanj o vrednosti življenja, o človeški neumnosti in zaslepljenosti, o uporu in pravici… Totalitarizem je upogibal in lomil človeške hrbtenice, a na koncu so ga zlomile natanko hrbtenice teh osebnosti. Danes ga ni več človeka, tudi najbolj zaslepljenega ne, ki bi lahko pred zgodovino opravičil podobo Mitje Ribičiča… Da je tako, je tudi zasluga Angele vode, ki se ni dala zlomiti, ki je sicer umrla zapostavljena in umaknjena do konca, a vendar pokončna in neomajna. Ko Rapa Šuklje pripoveduje, kako ji je Vida Tomšič namignila naj v morebitnem intervjuju z Vodetovo iz nje izvleče priznanje, da je bila po pravici obsojena na Nagodetovem procesu, ta na drugem mestu izjavi, da je ni moralne pravice, ki bi komunistom dala prav, zaradi sodelovanja med Stalinom in Hitlerjem…
Angela Vode je dobila filmski spomenik, velikega, bronastega na kakem ljubljanskem trgu še čaka!

Maja Weiss in Alenka Puhar.