Sveti Jakob mi kar ne gre iz glave. Izkoriščamo zadnje dneve pred spremembo vremena in… iščemo barve. Tik pred sončnim zahodom je najlepše. Vse se obarva v rdeče tone in skoraj bi pomislil, da smo sredi septembra in ne v januarju. Žal magični trenutek ne traja dolgo, morda 10 minut. Potem se sonce poslovi in zarja oznanja, da je dneva nepreklicno konec. Že tako nizka temperatura se še spusti in dobro je treba stopiti, da se človek ogreje. Kljub mrazu pa greje obogatena notranjost. Kdor hoče res videti, se mora potopiti v globino. Vtisi s povrhnjice se izmijejo, kot umazanija pod vodo…

Izjemen pogled na levo in desno, sv. Jakob pa kot kralj na hribu...

Zlato rdeča jesen sredi trde zime...

In še portret na travi, ki jo zobljejo plameni zahajajočega sonca...

V Stični sva preživela dva nepozabna dneva. Pravzaprav smo preživeli, saj so bile to duhovne vaje z otroškim varstvom. 14 parov iz vse Slovenije si je v januarskem terminu prizadevalo za boljši zakon med starodavnimi zidovi stiške opatije. Spodbudno okolje, čas za sozakonca, duhovno spremstvo, pričevanja drugih, vse to je pustilo sadove. Domov sva se vrnila lažja in duhovno okrepljena.

Že nekaj časa razmišljam o tem, da imamo tečaje in šole za vse mogoče stvari od tega, kako sam priklopiti televizor, do postavljanja internetnih strani, od mizarskih kvalifikacij do tečaja plavanja. Vse to so hvalevredna izobraževanja, ki človeku znajo prihraniti marsikatero težavo. Kaj pa šola za uspešen zakon? Seveda nekaj tega obstaja na predzakonski stopnji zahvaljujoč prizadevnim jezuitom, ampak je to dovolj? Kdo bo moške naučil uspešne komunikacije z ženo in obratno? Kdo bo zakoncema povedal kako in kdaj morata popustiti, kdaj je odnos ljubeč in kaj nama pomenijo otroci?
Vse to so znanja, ki so nujna, a o njih v obveznih šolskih programih ne izvemo nič ali skoraj nič. Je torej čudno, če razpade polovica zakonov? Kolikor v odnos vložiš, toliko lahko pričakuješ. Če vedno na prvo mesto postavljaš sebe in svoje potrebe, na ostale v družini pa ne pomisliš, je to dobro? To je le nekaj vprašanj, ki se mi postavljajo. Pa sploh nismo govorili o tem, to so le smernice, ki pripeljejo do zavedanja, da so duhovne vaje potrebne.

Kako vse skupaj izgleda? Po zajtrku je kratek nagovor, ki ponudi izhodišča za pogovor med zakoncema. Ta dva potem odideta na »samo«, bodisi na sprehod, v kapelo, meditativni park… in se pogovarjata. Predvsem govorita. Besede naplavijo neizrečene bolečine, težave, osebne poglede. Te soočita in v pogovoru se najde veliko rešitev. Ker so otroci v varstvu, je pogovor res lahko brezskrben in osredotočen res samo nanju. Po kosilu in krajšem počitku se vse skupaj ponovi. Zvečer je še podelitev izkušenj parov drugim v skupini. Kako zdravilno deluje, ko slišiš, da so še ljudje, ki si prizadevajo za pristne krščanske vrednote ljubezni, spoštovanja, družinske molitve… Naslednji dan nova tema in nov pogovor. Kolikokrat se doma lahko na tak način pogovarjava? Lastna izkušnja je, da zelo redko, če sploh kdaj. Zato ostanejo besede neizrečene in takrat, ko ne misliva, izbruhnejo na plano. Takrat lahko ranijo, koga tudi težko. Kakorkoli tak konec tedna močno priporočam vsem, ki bi radi naredili nekaj za vaš zakon.

»Nisem razočaran, to je volja poslank in poslancev…«. »Najbolj pa me je razočaral, da niso mogl glasovat…« To sta dve Jankovićevi izjavi, izrečeni v roku nekaj sekund, ki dobro kažeta razpoloženje nesojenega mandatarja. Gremo po vrsti.
Prepričan sem, da je bila popoldne zelo obremenjena ena telefonska številka v Murglah. Tam je nekdanji veliki igralec iz ozadja, v pogovorih razmišljal o tem, da njegova roka izgublja pravi oprijem. Genialnost ob tem, kako se znebiti svoje politične opcije in njenih (v javnosti omadeževanih) satelitov, ter njeno podporo varno prenesti v druge roke, se počasi podirajo. Kandidat očitno le ni bil pravi. Če bi bil, bi bil danes mandatar…
Kar 48 glasov so si obetali. Zgodilo se jih je 42. Štirje premalo za mandatarstvo, dva manj od tistih, ki so podporo obljubili… In potem so jadikovali nad tem, da niso poslancem dovolili glasovati po svoji vesti. Ne se sekirat, saj so glasovali. Tudi tak način je glasovanje. Pravzaprav je cela levica spet čakala na nekega pucka, kot da bilo to dejanje višek neke politične kulture. Zakaj se niso vprašali, kako da njihov kandidat ni uspel dobiti večine? Se ni dobro pogajal? Kdo je torej izdal volivce? Za sestavo koalicije nesposobni, nesojeni mandatar vendar! On jih je edini prevaral s svojim načinom, ki je že v začetku pokazal, kako se bodo stvari dogajale pod njim, z glavo skozi zid.
Še nekaj se mi je zdelo zelo zanimivo. Če poslanci večinsko ne podpro kandidata, ki je dobil največje število glasov, je to prevara volivcev. Če pa večina državljanov nasprotuje npr spornemu Družinskemu zakoniku, pa je to nestrpnost. Pa naj človek razume, kaj levičarju paše.
Mislim pa, da so se tudi nekateri podporniki nesojene koalicije sami ustrašili morebitnega mandatarja, zato ga tudi dva nista podprla. Pahor bi že lahko bil eden od njiju, saj mu je Janković jasno povedal, kaj si misli o njem.
Kaj se bo zgodilo zdaj? Jaz si po takem debaklu gotovo ne bi želel več kandidirati. Kaj pa Janković? Strici bodo v slaščičarnah spet študirali scenarije, predsednik je v svojem značilnem tonu že oznanil, da to, kar se je zgodilo… »ni bilo dobro«.
In druga stran? Veliko so ji hoteli nalepiti po glasovanju. Da so ne državotvorni, da ne dovolijo glasovanja po lastni vesti… Lepo vas prosim, kdo v ljubljanskem mestnem svetu v Jankovićevi listi, glasuje po lastni vesti? Bodo zdaj stopili skupaj in pokazali, da imajo več kot polovico?

Da nekdo v Jankovićevem ozadju izgublja živce, kot sem zapisal včeraj, se je potrdilo tudi s predsednikovim enournim nagovorom na državni televiziji. Spregovoril je državljanom in še bolj poslancem, ki bodo odločali o mandatarju. Kaj nam je hotel sporočiti Danilo Türk?
1. Da imamo dobrega kandidata za mandatarja.
2. Da bo narobe, če Jankovića ne bodo podprli.
3. Da je razočaran nad tistimi, ki tega ne uvidijo.
4. Da bo narobe, če Jankovića ne bodo podprli.
5. Da je taka volja ljudstva.
6. Da bo narobe, če Jankovića ne bodo podprli.
7. Da je še bolj razočaran nad poslanci liste Gregorja Viranta.
8. Da bo narobe, če Jankovića ne bodo podprli.
9. Da je bila gesta ameriškega veleposlanika neobičajna.
10. Da bo narobe, če Jankovića ne bodo podprli.
11. Da se je predsednik zveze borcev samo malo preveč razvnel.
12. Da bo narobe, če Jankovića ne bodo podprli.
13. Da Janša ne bo zlahka mandatar.
14. Da bo narobe, če Jankovića ne bodo podprli.
15. Da političnih botrov in klanovskih povezav okoli bivšega predsednika Kučana ni.
16. Da bo narobe, če Jankovića ne bodo podprli.
17. Da še ni odločen glede vnovične kandidature.
18. Da bo narobe, če Jankovića ne bodo podprli.
19. Da je zaskrbljen zaradi ustavnega sodišča.
20. DA BO NAROBE, ČE JANKOVIĆA NE BODO PODPRLI!!!!!
Hudo je. 45. in 46. glas očitno nista zagotovljena. Treba je bilo napasti frontalno. Politika se je včasih delala po pisarnah in na sestankih, danes se dela v slaščičarnah in na televiziji, vsem na očeh. Če pogovori ne uspejo na osebni ravni, potem se pritiska s floskulami in sluzastimi besedami o »volji naroda«, »izigravanju volivcev«, »politični preračunljivosti«…
Meni se zdi Türkov nagovor kot mehka grožnja v stilu: »Boste že videli, če Jankovića ne boste podprli!« Od izida glasovanja je očitno mnogo odvisno in mi ne vemo, kdo vse si je že razdelil funkcije in privilegije v ozadju. Türk očitno ve. Zato je tudi šel v žerjavico po kostanj. Če ga je uspel pobrati pa bomo videli prav kmalu.

Jankoviću ne gre pri sestavljanju koalicije in botri iz ozadja izgubljajo živce. Da je temu res tako, pričajo včerajšnje Dražgoše. Celoten levi vrh države je statiral pri govoru predsednika zveze borcev, ki je zabijal žeblje v krsto slovenske mednarodne podobe. Komur še ni jasno, kdo vodi našo politiko je bodisi slep, bodisi bolestno naiven. Kučan, Türk in Janković so mislili, da ljudje niso dobro razumeli njihove običajne govorice in so zdaj pustili naj spregovori »starosta«, »modrec«, »oče naroda«…In ta res ni razočaral. Potegnil je bič in z njim opletal, koder je pač padlo. Padlo pa je po strankah, idejnih nasprotnikih, po tujih diplomatih. Lahko bi rekli, da je bil izstreljen rafal v množico, ki naj že enkrat spozna, kdo je kdo pri nas. Ameriškemu ambasadorju to do zdaj (očitno) še ni bilo (dovolj) jasno.
In tako so razburili ameriško diplomacijo. Ta je v Washingtonu na pogovor že poklicala našega veleposlanika, njihov v Ljubljani pa je tako že povedal, kdo ni njegov prijatelj in kaj je svetoval svojim gospodarstvenikom. Osebno sicer menim, da je bil njegov nastop kljub vsemu preoster in da na tak način diplomacija v nobeni evropski državi ne bi mogla doseči svojega cilja, razen če je bil njihov cilj še razširiti krog tistih, ki imajo alergijo na Američane…
Kljub temu pa večerni odzivi na srečanje simpatizerjev tovarišije niso bili dobri. Še več, danes jim je sledila še lista Gregorja Viranta, ki je sodelovanje z njihovim mandatarskim kandidatom soglasno zavrnila. Glasovi podpore so torej več kot vprašljivi. Če pa pomislimo, da je glasovanje za mandatarja tajno in da bi lahko umanjkal še kak glas (morda Pahorjev, glede na medsebojne »simpatije«) tudi znotraj tistih, ki jim je bila kooperativnost zapovedana, bo sredino glasovanje zelo negotovo.