Zgodba, ki se je odvila na obali, kaže moralno bedo v kateri živimo. Najprej so zatajili starši. Ti se otrokom očitno niso dovolj posvečali, zato so se morali ti »dokazati« po svoje. Zatem so zatajili vrstniki, ki so vedeli, kaj se pripravlja a niso obvestili nikogar. Še več kasneje so si delili posnetke. Zatajila je tudi okolica, ki takšna dejanja tolerira. Toleriramo vedno nekaj kar je slabo, a potrpimo, saj si mislimo, da bo že bolje. V tem primeru je toleriranje deviantnega obnašanja pripeljalo celo do otroške pornografije. Sodelujoči so menda vse skupaj počeli prostovoljno. Ali so se zavedali teže svojega dejanja, pa je seveda drugo vprašanje, ki lahko tudi prostovoljnost postavi pod vprašaj. Do tukaj je tudi vse skupaj na nek način legalno. Ni ne lepo, ne moralno, niti ni v duhu človeškega dostojanstva, še sploh ker gre za otroke, a ni kaznivo. Kaznivo postane takrat, ko se otroška pornografija pojavi na spletu in zaokroži. Zadnjič sem bil na predavanju o varni uporabi interneta in ob nekaterih podatkih sem se zgrozil. Strokovnjaki svarijo pred objavljanjem osebnih podatkov, objavljanjem svojih fotografij in fotografij otrok. Tako zelo popularni Facebook je povzročil, da vse osebno nosimo na ogled, absolutno nobene kontrole pa nimamo nad tem, kdo to spremlja in za kaj bo uporabil množico podatkov, ki jo vestno priobčujemo. Tudi jaz sem se zamislil nad določenimi objavami, tudi nad tem, da ne nastopam anonimno. Kljub temu, sem to odločitev sprejel zavestno in se ji (zaenkrat) ne bom odpovedal, res pa je, da sem postal bolj previden z osebnimi objavami. Če zdaj zgornji primer navežem na varno uporabo interneta, mi je lahko takoj jasno, da so otroci z obale, pravzaprav žrtve svojega nepremišljenega dejanja. To bodo (če že niso) prav kmalu odkrili. Glavna igralca bosta spoznala, da je taka slava kratkega daha in da ima za seboj, neprijetne posledice, od vulgarnega etiketiranja znancev, do nespodobnih povabil neznancev. Samo upamo pa lahko, da se za vsem skupaj ne skrivajo še kakšne bolno izprijene oči, ki bi lahko svoje nove »idole« izkoristile še za kakšne drugačne, bolj podle in zavržene cilje. In če grem zdaj še v obratni smeri. Morda so bili otroci res samo »razposajeni«, nedvomno pa niso mislili nase, na svoje vrstnike in tudi na starše ne. Ne verjamem namreč, da je kakšna mama, ki bi si želela, da je njena 14 letna hčerka (sin) igralka v pornografskem filmu…

20. januarja 1952 v Novem mestu, natančneje na železniški postaji v Bršljinu. Na postajo nekaj po osmi uri pripelje potniški vlak. Potniki izstopijo. Med zadnjimi so trije starejši moški. Takoj jih obstopi nekaj možakov. Ko se izkaže, da so pričakali prave, se okoli njih zbere kakih 50 ljudi. Ne spustijo jih naprej, še več, pride do prerivanja. Zatem začnejo vanje metati snežne kepe. Nekdo potegne palico in se spravi na prišleke. Udarci dežujejo. Kovček, ki ga ima eden od prišlekov v velikem loku odleti na tire. Množica jih potiska nazaj na vlak. Prišleki prosijo naj jih spustijo, ali vsaj pokličejo miličnike. A za te ljudi ni pravice. Ni druge, nazaj na vlak morajo. A razjarjeni množici to ni dovolj. Vdrejo na vlak za njimi. Vsak od trojice stoji v svojem kotu vlaka. Največji, tisti zaradi katerega se je kot kaže vnel ta incident, stoji na sredi s hrbtom proti oknu. Okoli njega se drenjajo zmerjajoči posamezniki. Klofute dežujejo. Odnekod se na bližnji sedež povzpne možak s steklenico. Odmaši jo in iz višine začne na prišleka polivati njeno vsebino. Zasmrdi po bencinu. Množica se malo odmakne. Steklenica je verjetno dvolitrska. Možak kriči, prišlek pa se skuša zavarovati, da mu tekočine ne bi zlival po obrazu. Steklenica je že skoraj prazna. Prišlek roti množico naj bo razumna. Tedaj nekdo potegne vžigalico in politega v trenutku zajame ogenj. Zasmrdi po ožgani tkanini in dlakah. Možica se razmakne, kot ne bi verjela, da se to resnično dogaja. Demonstracija je ušla iz nadzora. Prišlek pa je priseben. Ne samo, da skuša ves čas stati tako, da ima pokrit hrbet in da stoji na sredini, tako ga lahko vidijo tudi od zunaj, ampak ima še vedno na rokah rokavice in za vratom širok šal. Z rokavicami si na hitro odpne gumbe, ki se že talijo in plašč na hitro sleče. Obrne ga in s tem zaduši plamen. Množica se je medtem zaradi plamena še bolj razmaknila. Mož s šalom pogasi še plastični ovratnik, ki ni hotel ugasniti. V vagonu smrdi po zažganem. Odprejo se vrata vagona in na njih, se pojavi sprevodnik, ki pove, da bo treba morebitno škodo poravnati. Iz dikcije se ne ve, komu pravzaprav to sporoča, prišlekom ali množici. Nekdo odpre okno in vrže kadeči se plašč in šal ven iz vagona. Moška, ki sta bila v spremstvu ožganega se pririneta do njega in eden povleče iz žepa ogledalce. Ožgani se pogleda in ugotovi, da je v obraz ves črn, na vratu pa se mu že delajo mehurji, ki segajo do ušesa. Na nekih delih mu koža dobesedno visi od obraza in pod njo se vidi meso. Boli ga, a kot da se fizične bolečine ne zaveda prav, bolj ga boli odnos možice.
Ta se kmalu spet zbere in deževati začnejo žaljivke. Takrat se od nekod pririne naprej miličnik in se postavi med množico in ožganega s spremljevalcema. Skuša delati red, a mu ne uspeva najbolj. Končno povabi ožganega na postajo, kjer bo lahko bolj zaščiten. Ožgani v zaščito ne verjame in to jasno pove, a vendar gre z miličnikom proti postaji. Množica se pomika ob prišlekih in organu oblasti. Nek starec s palico ožganega udari po hrbtu, nek moški v železniški uniformi pa grdo zakolne in pljune vanj. Končno pridejo na postajo. Množica pritiska za njimi. Miličnik kliče na postajo in zdravnika.
Množica medtem začne javno zborovanje. Zažganemu in njegovemu spremstvu med vpitjem in preklinjanjem očitajo nedoumljive obtožbe. Da je krvolok, izdajalec, človeška gnida in da je sramota naroda. Pred njim se vrstijo različni ljudje, tudi ženske in ga maltretirajo. Znova in znova. Naenkrat se zasliši zvok rešilnega vozila, vendar ga množica ne spusti naprej. Še več, usedejo se na avtomobil in mu tako preprečujejo prihod. Kljub vsesplošnemu negodovanju se uspe v čakalnico preriniti zdravniku. Ta ožganega zaskrbljeno gleda in ugotovi, da mu na mestu ne more pomagati. Pozove ga, naj gre z njim v bolnišnico, kar pa ožgani odkloni. Zdravnik mu svetuje naj veliko pije, kajti pri ožganinah je pomembno, da ima poškodovani ves čas dovolj tekočine. Mož, ki so ga zažgali, pijače nima in mu je tudi nihče ne prinese, pa tudi vzel je ne bi saj ni prepričan, če vanjo ne bi česa primešali. Doktor končno odide. Namesto njega prideta dva pripadnika tajne policije v civilu, vendar v dogajanje resneje ne posegata. Nahujskani ljudje nadaljujejo z zborovanjem.
Ožgani mož, ki ga muči sladkorna bolezen, postaja vse bolj utrujen in organi ugotovijo, da bo najbolje, če ga pospremijo na vlak, ki ga bo odpeljal nazaj odkoder je prišel. Spet se ponovi procesija od postaje do vlaka in ljudje znova kričijo in suvajo nezaželene prišleke. Zmerljivke, klofute, udarci s palicami, pljunki… Končno le dosežejo vlak in miličnika v civilu jih zapreta v vagon. Ura je že več kot 13. Vse skupaj traja že pet ur in šele preden vlak odpelje se ožgani zave svojih bolečin. Njegova sopotnika lovita sapo in zdihujeta. Vsi so pretreseni. Kaj kmalu bi se lahko vse precej bolj tragično končalo. Ko vlak potegne, jim pogled še zadnjič seže na množico, ki kljub nedelji, še kar vztraja, kriči in terja kri.

Čestitam Katoliškim laikom Slovenije, ki so po slabih 14 dneh le uspeli izdati izjavo o sovražnem govoru Svetlane Makarovič v intervjuju na Siolu (ni čudno, da ni kaj dosti od takega združenja, če pa za izjavo na eni tipkani strani potrebujejo toliko časa…). Dolgo se ni nihče oglasil, vsi so se samo zgražali, glas združenja pa je pač nekaj drugega kot zapis na blogu… Torej bolje pozno kot ne. Zdaj čakamo na ukrepanje pristojnih, saj javno spodbujati sovraštvo do drugih pelje v pogrome, spomnimo se judov v nacistični Nemčiji, kjer je bila tudi državljanska dolžnost podpirati proti judovske ukrepe. Ampak to o zamudah pri odzivanju na katoliški strani, je šele pol zgodbe.
Takoj se je seveda ponovila znana korporativna zgodba slovenskih medijev. Na Ognjišču smo novico objavili ob 15.39, MMC portal RTV je izjavo povzel ob 17. 31, na Žurnalu 24 so jo povzeli ob 19. 57, najdem jo tudi na casnik.si, drugje pa iščem zaman. Na STA ni, Delo nič, Siol seveda ne, že zato ker so oni objavili intervju, Dnevnik ne, 24ur tudi ne…
574 novinarjev je pred leti podpisalo neko fantomsko izjavo o novinarski svobodi pri nas in o vtikanju politike v njihovo delo. Pa kje so zdaj ti novinarji, kje je bil njihov glas v zadnjih štirinajstih dneh? Je kdo kaj pojamral, da je gospa vseeno šla čez mejo dobrega okusa? Jo je kdo javno izpostavil v svojem mediju? Nič kaj se ne spomnim.
Si pa skoraj upam predvideti kako se bodo stvari odvijale naprej. Najprej se bodo ljudje malo hudovali (nekateri), potem jo bo nekdo vzel v bran, potem se bo začelo zmanjševati pomen njenih besed, končno bodo ugotovili, da se je samo »malo preveč razvnela« (kot kdo že v Dražgošah?) in končno bo vse skupaj pometeno pod preprogo, saj je danes pač nekaj normalnega, da se spraviš nad katolike, oz jih vsaj ignoriraš.
No, tak scenarij je mogoč v primeru, da bo gospa Svetlana tiho, kajti če bo odprla svoj kljun, potem pač ne bo tako, saj bo v svoji maniri povedala še kaj hujšega. In takrat bi se pa ta zgodba lahko drugače končala, saj se dolgo držati stvari pod preprogo, pač več ne da. In katoliški laiki s svojo izjavo, so lahko gospo še dodatno razdražili. Jim bo že pokazala, mrham!!!

Našemu predsedniku vsaj tega ne moremo očitati, da je dolgočasen (no, morda razen govorne dikcije). Vedno se spomni kaj zabavnega, kaj takega, kar preusmeri pozornost. Tako je zdaj namesto, da bi podelil mandatarski mandat tistemu, ki bi znal sestaviti koalicijo, vztrajno tiplje naokoli. Iz rokava je povlekel novo osebo, finančnika, ki je že leta 1992 rušil desno vlado pod vodstvom Lojzeta Peterleta. Vsi smo pričakovali direkten napad na gol, da se tekma iskanja pravega mandatarja čimprej konča in da dobimo trdno vlado, naš predsednik pa se je odločil še za malo preigravanja, dribljanja in političnega marketinga. Je to iskanje ali izgubljanje časa? Kdo bi Voljča lahko podprl? Jankovič pravi, da bi ga, vendar pa sam potem v vladi ne bi sodeloval (je v tem odgovoru malo grenkobe?). Janša ga gotovo ne bo podprl, SLS in Nsi najverjetneje tudi ne. Lista Gregorja Viranta? Nisem prepričan, če je Voljč ravno strokovnjak po njihovih, sredinskih načelih. SD se še noče izjasniti, kar pomeni, da je predsednikova poteza presenetila tudi njih, vendar pa si lahko mislimo, da bi Voljča bržčas podprli (seveda, ker so tako rekli strici). DESUS? Bi bil Erjavec za mandatarja, ki je bančnik in je navajen tudi tako razmišljati, glede na to, da se sami deklarirajo za socialno stranko?
Če potegnemo črto se zdi, da smo še vedno pri tisti usodni 44:44 varianti. Ne kaže na preboj, ne kaže na kakšno posebno taktiko, razen če nima predsednik še kakšnega aduta v rokavu. No, če ga ima, naj ga za Božjo voljo že enkrat pokaže, da se ne bomo samo nasmihali ob njegovih izbirah...

Prijatelj je tisti, ki ostane, ko vsem se že mudi…, pravi besedilo neke pesmi. Nekaj je na tem. Na prijatelja se je moč zanesti in ga prositi za uslugo tudi v trenutkih preizkušnje. Nekatera prijateljstva smo ohranili še iz otroštva. Sam imam vsaj tri prijatelje s katerimi smo bili skupaj še v vrtcu, eden je poročna priča. Zanimivo, da se srednješolska in fakultetna prijateljstva niso bolj obdržala. Bržčas so bila bolj strokovne narave. Ne rečem, da kdaj ne srečam kakega sošolca a težko bi mu rekel kaj več kot znanec, pa čeprav smo skupaj preživeli marsikatero uro.
Značilno je, da vsako življenjsko obdobje prinese nove znance in kolege, ki lahko postanejo tudi prijatelji. To je največkrat odvisno od skupnih stičnih točk, ki jih prepoznamo med seboj. V zadnjih letih so to skupni interesi in otroci. Če se med njimi splete prijateljstvo, je tudi za starejše mnogo lažje.
Prijateljstvo je kot pajčevina po kateri plezamo in na njej tvorimo kroge.
Zelo važno pa je skrbeti za prijateljstva, da ne zamrejo. Kot rože jih je treba zalivati, se z njimi pogovarjati, jih negovati, potem zacvetijo. Če ne, ovenijo. In v nas se naseli praznina, ki je sprva ne opazimo. A kljub temu vsak prijatelj ima košček nas in mi košček njega. Življenju bi nekaj bistvenega manjkalo brez prijateljev.