20. januarja 1952 v Novem mestu, natančneje na železniški postaji v Bršljinu. Na postajo nekaj po osmi uri pripelje potniški vlak. Potniki izstopijo. Med zadnjimi so trije starejši moški. Takoj jih obstopi nekaj možakov. Ko se izkaže, da so pričakali prave, se okoli njih zbere kakih 50 ljudi. Ne spustijo jih naprej, še več, pride do prerivanja. Zatem začnejo vanje metati snežne kepe. Nekdo potegne palico in se spravi na prišleke. Udarci dežujejo. Kovček, ki ga ima eden od prišlekov v velikem loku odleti na tire. Množica jih potiska nazaj na vlak. Prišleki prosijo naj jih spustijo, ali vsaj pokličejo miličnike. A za te ljudi ni pravice. Ni druge, nazaj na vlak morajo. A razjarjeni množici to ni dovolj. Vdrejo na vlak za njimi. Vsak od trojice stoji v svojem kotu vlaka. Največji, tisti zaradi katerega se je kot kaže vnel ta incident, stoji na sredi s hrbtom proti oknu. Okoli njega se drenjajo zmerjajoči posamezniki. Klofute dežujejo. Odnekod se na bližnji sedež povzpne možak s steklenico. Odmaši jo in iz višine začne na prišleka polivati njeno vsebino. Zasmrdi po bencinu. Množica se malo odmakne. Steklenica je verjetno dvolitrska. Možak kriči, prišlek pa se skuša zavarovati, da mu tekočine ne bi zlival po obrazu. Steklenica je že skoraj prazna. Prišlek roti množico naj bo razumna. Tedaj nekdo potegne vžigalico in politega v trenutku zajame ogenj. Zasmrdi po ožgani tkanini in dlakah. Možica se razmakne, kot ne bi verjela, da se to resnično dogaja. Demonstracija je ušla iz nadzora. Prišlek pa je priseben. Ne samo, da skuša ves čas stati tako, da ima pokrit hrbet in da stoji na sredini, tako ga lahko vidijo tudi od zunaj, ampak ima še vedno na rokah rokavice in za vratom širok šal. Z rokavicami si na hitro odpne gumbe, ki se že talijo in plašč na hitro sleče. Obrne ga in s tem zaduši plamen. Množica se je medtem zaradi plamena še bolj razmaknila. Mož s šalom pogasi še plastični ovratnik, ki ni hotel ugasniti. V vagonu smrdi po zažganem. Odprejo se vrata vagona in na njih, se pojavi sprevodnik, ki pove, da bo treba morebitno škodo poravnati. Iz dikcije se ne ve, komu pravzaprav to sporoča, prišlekom ali množici. Nekdo odpre okno in vrže kadeči se plašč in šal ven iz vagona. Moška, ki sta bila v spremstvu ožganega se pririneta do njega in eden povleče iz žepa ogledalce. Ožgani se pogleda in ugotovi, da je v obraz ves črn, na vratu pa se mu že delajo mehurji, ki segajo do ušesa. Na nekih delih mu koža dobesedno visi od obraza in pod njo se vidi meso. Boli ga, a kot da se fizične bolečine ne zaveda prav, bolj ga boli odnos možice.
Ta se kmalu spet zbere in deževati začnejo žaljivke. Takrat se od nekod pririne naprej miličnik in se postavi med množico in ožganega s spremljevalcema. Skuša delati red, a mu ne uspeva najbolj. Končno povabi ožganega na postajo, kjer bo lahko bolj zaščiten. Ožgani v zaščito ne verjame in to jasno pove, a vendar gre z miličnikom proti postaji. Množica se pomika ob prišlekih in organu oblasti. Nek starec s palico ožganega udari po hrbtu, nek moški v železniški uniformi pa grdo zakolne in pljune vanj. Končno pridejo na postajo. Množica pritiska za njimi. Miličnik kliče na postajo in zdravnika.
Množica medtem začne javno zborovanje. Zažganemu in njegovemu spremstvu med vpitjem in preklinjanjem očitajo nedoumljive obtožbe. Da je krvolok, izdajalec, človeška gnida in da je sramota naroda. Pred njim se vrstijo različni ljudje, tudi ženske in ga maltretirajo. Znova in znova. Naenkrat se zasliši zvok rešilnega vozila, vendar ga množica ne spusti naprej. Še več, usedejo se na avtomobil in mu tako preprečujejo prihod. Kljub vsesplošnemu negodovanju se uspe v čakalnico preriniti zdravniku. Ta ožganega zaskrbljeno gleda in ugotovi, da mu na mestu ne more pomagati. Pozove ga, naj gre z njim v bolnišnico, kar pa ožgani odkloni. Zdravnik mu svetuje naj veliko pije, kajti pri ožganinah je pomembno, da ima poškodovani ves čas dovolj tekočine. Mož, ki so ga zažgali, pijače nima in mu je tudi nihče ne prinese, pa tudi vzel je ne bi saj ni prepričan, če vanjo ne bi česa primešali. Doktor končno odide. Namesto njega prideta dva pripadnika tajne policije v civilu, vendar v dogajanje resneje ne posegata. Nahujskani ljudje nadaljujejo z zborovanjem.
Ožgani mož, ki ga muči sladkorna bolezen, postaja vse bolj utrujen in organi ugotovijo, da bo najbolje, če ga pospremijo na vlak, ki ga bo odpeljal nazaj odkoder je prišel. Spet se ponovi procesija od postaje do vlaka in ljudje znova kričijo in suvajo nezaželene prišleke. Zmerljivke, klofute, udarci s palicami, pljunki… Končno le dosežejo vlak in miličnika v civilu jih zapreta v vagon. Ura je že več kot 13. Vse skupaj traja že pet ur in šele preden vlak odpelje se ožgani zave svojih bolečin. Njegova sopotnika lovita sapo in zdihujeta. Vsi so pretreseni. Kaj kmalu bi se lahko vse precej bolj tragično končalo. Ko vlak potegne, jim pogled še zadnjič seže na množico, ki kljub nedelji, še kar vztraja, kriči in terja kri.