Ko je v Ljubljani še hladno in diši po zimi, se v toplih krajih že čuti pomlad. Na otok sva jo ubrala z očetom, da opraviva običajne pomladanske opravke. Kako prav sva naredila, se je pokazalo šele pri prihodu.

Zima, ki je minila, je bila hladna, kot je tudi najstarejši prebivalci ne pomnijo. Ladja ni vozila celih osem dni, kar pomeni, da jim je zmanjkovalo tudi kruha, ki to zimo prihaja od drugod. Kaj bi se zgodilo, če bi slučajno potreboval zdravnika, prepuščam vaši domišljiji…

Pri prihodu sva torej naletela na posledice izjemno hladne zime. To se naprimer vidi na največjem pomarančevcu na otoku, ki se je posušil in ne vem, če se bo še obrasel. Prav tako je oljke in oleandre na izpostavljenih deli enostavno požgalo. Kjer ljudje ne živijo stalno pa so se pojavile tudi težave na infrastrukturi. Ko sva prižgala hidrofor, se je ta sicer oglasil, vode pa ni bilo. Zmrzal je tudi tu naredila svoje.

Črpalko smo danes s pomočjo prijaznih domačinov (dvakrat) popravili. Zdaj vse deluje. Kmetijska dela so opravljena, obiski pri znancih prav tako. Nad vsem pa sije prijazno pomladansko sonce, ki že kliče. Klicu sonca pa se velja odzvati…

 

Popoldne sem ravno kuhal kosilo, ko mi je naš dvanajstletnik prinesel revijo Ciciban in v njej pokazal zgodbo z naslovom Očka. »Si videl tole?« ga je zanimalo. »Kaj?« sem se začudil in začel brati zgodbo Maje Lupša v reviji za otroke od 6. leta starosti naprej.

 

Bolj kot sem bral, bolj mi je dvigalo pokrovko. »Kakšna indoktrinacija?« sem pomislil in se spomnil na tiste socialistične učbenike, ki so nas opominjali … »kako je v naši domovini lepo biti mlad« in kako smo »mladi pionirji in naši očetje«… (to je veljalo le, če si bil prave politične barve, smo ugotovili kasneje). Dejstvo pa je bilo, da smo bili vsi skupaj ideološko indoktrinirani. Lagali so nam v obraz in se ob tem delali pametne! Niti zardeli niso, nekateri še danes ne.  Se pravi, če izrečeš neko trditev in jo dovolj časa ponavljaš, sčasoma postane resnica...

 

In zdaj tale zgodbica v Cicibanu. Na hitro smo sklicali družinski sestanek in se na hitro odločili, da se zahvalimo za ... »eno najkvalitetnejši revij za otroke« in jo na hitro odjavimo, ker pa smo tudi naročniki revije Cicido, ki izhaja pri istih urednicah, bomo odjavili tudi to.

Nedopustno se nam namreč zdi, da se na ramenih otrok, ki so naše največje bogastvo, (kdo je že to rekel?) bije pritlehna predreferendumska kampanja ZA sporni družinski zakonik. Pred dnevi so nas razglasili za zagamane, danes na mehek način otroke soočajo z »družino dveh očkov«. In ob tem verjetno še razmišljajo, kako so otroci pravzaprav odprti in sproščeni, samo odrasli s(m)o zadrti in zagamani! Ja, kar na socialistične učbenike naj se spomnijo. Zato prilagam še moje pismo, ki je naslovljeno na Slavico Remškar odgovorno urednico Cicibana. Morda bo prišlo prav še komu, ko bo storil podoben korak.

 

Ciciban

Slovenska 29,

1536, Ljubljana

Slavica Remškar

 

ODPOVED Naročniškega razmerja revij Ciciban in Cicido

 

Spoštovana odgovorna urednica Slavica Remškar!

 

Že več let (13) je naša družina naročena na vaši reviji Ciciban in Cicido. Ves čas smo bili prepričani, da gre za reviji, ki sta v samem kakovostnem vrhu, tako po vsebini odličnih pisateljev, kot po vrhunskih ilustracijah, saj otrokom širita obzorje in jim mladost slikata s sončnimi barvami. Hvala za to v preteklih letih!

Toliko bolj pa smo bili v zadnji, marčevski številki revije Ciciban začudeni, ker ste, na za nas sporen način, izkoristili čas pred referendumom o družinskem zakoniku, za aktivno udeležbo v kampanji za njegovo potrditev.

To je pravzaprav tudi vaša pravica in uredniška politika. Vedeti pa morate, da ste s tem, za nekatere prestopili mejo nevtralnosti, ki še omogoča, da bi bili naročeni na vašo otroško revijo. Predstavljamo si, da svoje odločitve ne boste spremenili in da ste s tem jasno začrtali svoje uredniške opredelitve, kar je povsem legitimno, vendar pa tega ne bomo podpirali iz našega družinskega proračuna. Zato bomo poiskali pač kakšno primernejšo revijo za naše otroke. Poleg tega bomo z našim protestom soočili tudi naše prijatelje in znance, ki so bili morebiti tudi vaši bralci.

Prosim Vas, da nas po prejemu tega pisma izbrišete iz seznama vaših naročnikov.

 

S spoštovanjem

 

Nesojeni mandatar, trenutno samo poslanec, je po času, ko je krasil naslovnice vseh časnikov, kar malo poniknil. Murgeljskega strica, ki je vse organiziral za njegovo ustoličenje, prav tako v zadnjem času ni veliko na spregled. In taka vloga gospodu nekdanjemu županu ne ustreza. Zato je bil (si lahko mislim) neizmerno vesel, ko mu je »baza« dahnila, naj pride nazaj, da ga potrebuje…

Zoran Janković pač gre, tja kamor ga potrebujejo. Tako se bo spet spustil na raven lokalne politike, kjer pričakuje zmago v prvem krogu.

Kljub tej navidezni lahkotnosti dogajanja okoli vstopa v državni zbor, presenetljive zmage na predčasnih volitvah, krpanja koalicije in fantomskih besed o večinski podpori, ter morebitnega ponovnega povratka na ljubljanski tron, pa si bo moral Janković kljub vsemu priznati velikanski neuspeh.

Težko bi našli osebo, ki bi imela vse tako na pladnju kot on, pa bi ji na koncu vse spolzelo iz rok in kot da to še ne bi bilo dovolj, se (očitno) odpoveduje še mestu liderja opozicije v državnem zboru. Je to popolni debakel Zorana Jankovića, njegove stranke, ali morebiti kar dezorjentirane levice, ki ne ve okoli koga naj bi plesala?

Namreč z jeremiado starcev na magistratu ustanoviti stranko, nato (celo) zmagati na volitvah, a se potem po manj kot pol leta (kot poraženec, »..ki ga ljubljanska baza potrebuje…«) spet vrniti na izhodišče, je več kot nesrečno, je celo nespo(d)(s)obno.

 

V sredo 29. februarja bo ob 20.30 na sporedu Radijska kateheza z nadškofom dr. Marjanom Turnškom. Katehezo sva posnela v ponedeljek zvečer, zato lahko tudi iz te strani povabim k poslušanju zanimive oddaje o postu. Nekaj o tem sem že pisal, del oddaje pa sva posvetila tudi skušnjavam. V SSKJ-ju piše, da je skušnjava velika želja storiti navadno kaj neprimernega, ali pa kdor nagovarja koga, da stori kaj neprimernega, nedovoljenega.

Nadškof je povedal, da včasih vpraša otroke, ali svojim staršem povedo o svojih skušnjavah. Odgovor je navadno, da ne. Zakaj? »Zato, ker bi skušnjava, da se ne bi učil, ampak odšel pred računalnik, verjetno izginila«, je eden od odgovorov. »Tudi zakonce včasih vprašam, če si povedo o svojih skušnjavah«, nadaljuje Turnšek, »in odgovor je prav tako negativen«. Zakaj? Ker se sramujemo svojih skušnjav! Vendar pa je govor o njih, prvi korak k njihovemu premagovanju, pravi mariborski ordinarij. Tudi Jezus, ki je bil Božji sin, je imel skušnjave. Hudič ga je skušal od začetka njegovega javnega delovanja do križa. Zato se skušnjav seveda ni treba sramovati. Govor o njih je lahko prva stopnica na poti njihovega premagovanja. In komu lahko najbolj iskreno govorimo o svojih osebnih skušnjavah, če ne zakoncu.

Skušnjave so torej del življenja in pri njihovemu premagovanju se pokaže, koliko je trdna naša volja. Voljo pa krepimo tudi s postnimi nalogami, ki smo si jih zadali. Nekdo si bo odtegnil kak obrok, drugi čas, ki ga preživi pred televizorjem ali računalnikom. Nekdo, ki veliko presedi, si je morda zadal nalogo, da bo vsak dan odšel vsaj na kratek sprehod, spet drugi, da si bo prizadeval za dobro voljo… Možnosti je veliko in vsaka zmaga nad lastnim jazom nas pelje stopničko višje na duhovni poti. Vredno je poskusiti.

Postni čas je del cerkvenega leta, ko naj bi bolj poglobljeno živeli svoje krščanstvo. Postni čas je čas odpovedi, molitve, duhovnega poglabljanja. Jezus sam nam na tem mestu prihaja naproti v odlomku iz Matejevega evangelija, 6. poglavje.

Zanimivo je, da se začne z miloščino. Jezus najprej govori o miloščini, se pravi o odnosu do bližnjega. Bližnji je prvi, ki ga moramo opaziti v postnem času. In ne samo opaziti, mu stopiti naproti s konkretnimi dejanji. Jezus na prvo mesto postavlja odnose med ljudmi. Med nami. Miloščina je v tem smislu mišljena na dva načina, najprej na način, da tistemu, ki je v potrebi dam tisto, kar mu kot človeku pripada. To so darovi, ki jih posedujem, a niso »moji«, so mi le dani naposodo, kot umnemu gospodarju. Miloščina pa je v postnem smislu mišljena tudi kot tisto, kar dejansko sam potrebujem, a se temu odpovem iz ljubezni. Gre torej že za duhovno vajo.

Jezus na drugo mesto postavi molitev, se pravi odnos do Boga. V molitvi na samem, v tihoti srca, se Bogu izročimo. Ne z množino besed, ampak v zaupanju, da dobri Oče že vnaprej ve, kaj mislimo povedati ali prositi. Ni smisel molitve, da govorimo o Bogu in o njem razmišljamo. Smisel molitve je, da se pustimo nagovoriti. Da znamo prisluhniti, Božji nagovor spoznati in se po njem ravnati.

Na tretjem mestu Jezus omenja post. To ni post, ki ga ljudje opazijo po našem obličju, ki se spreminja, pač pa je post odpovedi stvarem, ki nas odvračajo od Boga. Post je torej duhovna vaja »pogleda onkraj« sebe. Da spoznamo na katerih mestih smo šibki in utrdimo svojo voljo. Današnji čas je velikokrat mehkužni čas, ko trdne volje sploh ne zmoremo. Zdaj je pravi čas, da o tem razmislimo in preverimo, čemu se lahko odpovemo. Zaradi bližnjega, Boga in sebe.

40 dni je pred nami. Bomo po njih boljši?