Veselo Alelujo voščim! Gospod je vstal, veselimo in radujmo se!

Največ zaslug za uveljavitev križevega pota s štirinajstimi postajami ima frančiškan Leonard Portomavriški, ki je živel med letoma 1676 in 1751. Z njim se pravzaprav sklene zgodovinski razvoj križevega pota, ki se je ustalil pri številu štirinajstih postaj. Paolo Girolamo Casanova, kakor se je imenoval pater Leonard pred redovnimi zaobljubami, se je rodil v pristaniškem mestu Porto Maurizio, ki je takrat sodilo h kraljevini Sardinije, danes pa je to italijanski kraj Imperia blizu Genove. V Rimu je študiral medicino, filozofijo in teologijo, toda prvotna želja po redovniškem življenju ga je pripeljala v reformiran frančiškanski samostan svetega Bonaventura v Rimu, kjer je kot brat Leonard z enaindvajsetimi leti oblekel redovni habit. Leta 1702 je prejel mašniško posvečenje. Po letu 1704 je začel z ljudskimi misijoni in v času svojega delovanja, ki je trajalo več kot štirideset let, blagoslovil 572 križevih potov, po nekaterih virih celo več. Nihče v Italiji se ni s takšnim zanosom lotil širjenja pobožnosti križevega pota. Že za življenja so ga imenovali “apostol križevega pota”. Vpeljal je navado, da se v spomin Jezusove smrti na križu vsak petek ob 12. uri zvoni. Za blaženega je bil razglašen leta 1796, za svetnika pa leta 1867 (goduje 26. nov.).

Leonardova uspešna misijonarska dejavnost in njegovo prizadevanje pri najvišjih predstavnikih Cerkve sta rodila uspehe. Njegove učinkovite pridige in zavzeto misijonarjenje so vplivali na papeže Benedikta XIII., Klemena XII. in Benedikta XIV. V svojih besedilih se je Leonard posvečal predvsem širjenju in molitvi križevega pota. Dolgoletni Leonardov napor je bil poplačan. Breve Exponi Nobis papeža Klemena XII. z dne 16. januarja 1731 je določil naslednje postaje, ki so odslej veljale za edino pravilni vrstni red:

I. Jezusa obsodijo na smrt (Jezus pred Pilatom),

II. Jezus vzame križ na svoje rame

III. Jezus prvič pade pod križem

IV. Jezus sreča svojo mater

V. Simon iz Cirene pomaga Jezusu nositi križ

VI. Veronika poda Jezusu potni prt

VII. Jezus drugič pade pod križem

VIII. Jezus nagovori (tolaži) jeruzalemske žene

IX. Jezus tretjič pade pod križem

X. Jezusa slečejo in mu dajo piti vina z žolčem

XI. Jezusa pribijejo na križ

XII. Jezus umrje na križu

XIII. Jezusa snamejo s križa (in ga položijo Mariji v naročje)

XIV. Jezusa položijo v grob

V zadnjih letih po 2. Vatikanskem koncilu pa se uveljavlja še XV. postaja križevega pota, ki ji pravimo Vstajenje ali Jezus vstane od mrtvih. Do tega miselnega premika je prišlo predvsem iz potrebe po osmislitvi Jezusovega trpljenja, ki pa je vstajenje. Trpljenje, kot ga je pretrpel Kristus dobi svoj smisel šele, ko je smrt dokončno premagana. Tudi človeško trpljenje samo po sebi ni smisel, ampak dobi svoj pomen šele v luči velikonočnega dogodka! Tako Kristus z zmago nad smrtjo daje smisel svojemu in posredno tudi trpljenju vsakega posameznika.

Velika noč je največji in najstarejši krščanski praznik; po pomenu mu v Evropi sledita Božič in Veliki šmaren oz. Marijino vnebovzetje. Ob tej priložnosti se kristjani spominjamo Kristusovega vstajenja, s katerim je odrešil svet. Velika noč je v primerjavi z Božičem, ki je določen po sončnem koledarju, določena po luninem; vedno je na prvo nedeljo po prvi pomladanski polni luni.

Velika noč se navezuje na judovski praznik 'pasho' (pomeni obed oz. jagnje), ki je spomin na rešitev Izraelcev iz egiptovske sužnosti. Velikonočni krog sega od pepelnične srede (dan po pustnem torku) in nato 40 dni posta vse do Velike noči, sledi pa 40 dnevni velikonočni čas do Binkošti.

Uvod v velikonočno praznovanje je Veliki teden, ki se je začel s cvetno nedeljo, ko smo v cerkvah blagoslovili butarice in oljčne vejice; v spomin na Kristusov prihod v Jeruzalem, ko so mu na pot potresali palmove veje. Včeraj na veliki četrtek, ko utihnejo cerkveni zvonovi, je bila Kristusova zadnja večerja, v petek je bil Kristus križan, ob 15. uri popoldne je umrl in bil še isti večer pokopan, v noči s sobote na nedeljo oz. ob prvem jutranjem svitu pa je vstal od mrtvih. Veliki petek, dan žalosti, je edini dan v letu, ko v cerkvah ni maše, so pa obredi, ki spominjajo na Jezusovo trpljenje in smrt.

Na Veliko soboto se verni spominjajo mrtvega Jezusa. V cerkvah uredijo božji grob, kamor hodijo ljudje čez dan molit, ter blagoslovijo ogenj in krstno vodo. Velika sobota je tudi dan, ko verniki prinesejo v cerkev blagoslovit velikonočne jedi - žegen: prekajeno meso, potico, pirhe, hren; blagoslovljeno hrano bodo zaužili na velikonočno jutro. V soboto zvečer se začne velikonočna vigilija (bedenje), posebni obredi, ki ponazarjajo Jezusovo vstajenje od mrtvih; najprej je to slavje luči, obnova krstnih obljub, krst katehumenov (odraslih, ki so sprejeli katoliško vero), nato pa slovesna maša.

Velika nedelja je dan praznične zbranosti s slovesno vstajenjsko procesijo, sveto mašo in velikonočnim družinskim zajtrkom, sledi pa Veliki ponedeljek - dan sprostitve z obiski, obdarovanji, izleti in zabavo, med drugim so znane igre s pirhi. Velikemu tednu sledi Beli teden, ko so nekoč na novo krščeni v cerkev prihajali v belih oblačilih in jih odložili v nedeljo, na Belo nedeljo, s katero se velikonočno praznovanje tudi konča.

In še nekaj besed o križevem potu, ki je stara ljudska pobožnost.

Nastanek križevega pota s štirinajstimi postajami je posledica dolgega razvoja pasijona, Pobožnost križevega pota, ki vernika v molitvi popelje na Jezusovo pot križa in pri njem spodbuja premišljevanja ter sočustvovanje s Križanim, je pritegovala že zgodnje kristjane. Njeni začetki vodijo v Jeruzalem, kjer so z obiski svetih krajev začeli gojiti pobožnost do človeškega trpljenja božjega Odrešenika. Najzgodnejši pisani viri, ki se sklicujejo na starejša izročila, so prepričani, da je prvo pobožnost križevega pota opravljala že Jezusova mati Marija, ki je po Jezusovem vnebohodu v globoki žalosti obiskovala mesta Sinovega trpljenja. Jezusovo pot so po izročilu opravljali tudi apostoli in pobožne žene, ki jih je po Lukovem evangeliju nagovoril Jezus na svojem potu križa.

Najstarejša izročila o pasijonu so spodbudila sv. Heleno, da je bržčas kot prva vladarska osebnost obiskala svete kraje in prehodila pot Jezusovega trpljenja. Če že ne domnevni dogodek s sveto Heleno, pa je kasnejša legenda o njenem čaščenju svetega Križa in pota trpljenja, ki naj bi ga večkrat prehodila, pripomogla, da se je križev pot vse bolj razvijal v samostojno obliko pobožnosti. Križarski pohodi so na Zahodu spodbudili veliko željo po obisku Jeruzalema, s tem pa tudi po obiskovanju Jezusove poti trpljenja. Zato se v času križarskega Jeruzalema v 12. stoletju na Zahodu pojavljajo prve označene postaje križevega pota, toda šele v 15. stoletju se pomnožijo poročila o postajah, ki pa se med seboj še razlikujejo v številu, zaporedju in imenih posameznih postaj.

Več pa jutri….

Sveto tridnevje - veliki četrtek, veliki petek, velika sobota skupaj z veliko nedeljo, pomenijo vrhunec celotnega liturgičnega leta. Bogoslužje želi v teh dneh kar najbolj ponavzočiti dogodke zadnjih dni Jezusovega življenja, da bi jih vsak dan znova doživljali v prisrčni in notranji povezanosti s Kristusom. Sveto velikonočno tridnevje se začenja z večerno mašo velikega četrtka in sklene z drugimi večernicami nedelje Gospodovega vstajenja.

Že dopoldne so v stolnih cerkvah tako imenovane škofove krizmene maše s somaševanjem duhovnikov, kjer je škof ob navzočnosti duhovnikov posvetil sveta olja, krizmo, ki jo uporabljamo pri krstih in birmah, ter ob maziljenju bolnikov in umirajočih. Krizmena maša izraža povezanost škofa s svojimi duhovniki, zato ni čudno, da se te maše udeležijo vsi duhovniki, ki jim dolžnosti to omogočajo.

Na veliki četrtek se spominjamo zadnje večerje pri kateri je Jezus učencem umil noge in jim rekel, naj tudi oni tako delajo. Dal jim je novo zapoved ljubezni, razlomil je kruh in ponudil kelih. Odslej se bosta do konca časov pod rokami njegovih apostolov in njihovih naslednikov kruh in vino spreminjala v njegovo Telo in Kri, vernim v duhovno krepčilo. Večer velikega četrtka je tako tudi praznik duhovništva, rojstni dan mašne daritve, ki vsak dan znova ponavzočuje Jezusovo zadnjo večerjo.

Večerna sveta maša velikega četrtka ima trojni spomin: Jezus je pri zadnji večerji postavil evharistijo - sveto mašo, duhovništvo in dal novo zapoved, zapoved Ljubezni. Obredi so polni simbolike. Po odpeti Slavi se za tri dni »poslovimo« od petja zvonov in igranja orgel. Ob sklepu svete maše pa Jezusa v najsvetejšem zakramentu odnesemo v ječo, saj se na veliki četrtek spominjamo Jezusove aretacije v vrtu Getsemani in noči, ki jo je med zaslišanji preživel v ječi.

Večer velikega četrtka je tudi večer Oljske gore. To je večer izdajstva, večer Jude Iškarjota in njegovega poljuba. To je večer, ko je Jezus Petru ukazal, naj spravi meč, kajti kdor zagrabi zanj, bo z njim pokončan! Ob sklepu mašne daritve se prenese Najsvetejše k stranskemu oltarju, ki ponazarja ječo, kjer je Jezus čakal na zaslišanja pred Velikim zborom.

Če je bilo vzdušje v dvorani zadnje večerje še slovesno in bratsko, pa je pred vrati že noč. Trideset srebrnikov je cena ocenjenega, ječar napravlja ječo, vojaki so oboroženi in pripravljeni. Jezus pa je odločen izpeljati svoje poslanstvo do konca, saj je nebeški Oče želel, da se ta kelih izpije…

Po sklepu svete maše se v cerkvi odkrije oltar. Ko so Jezusa privedli na Kalvarijo, so mu slekli in si nato razdelili njegova oblačila. Na to sramotno dejanje nas spominja razkrivanje oltarjev. Posvečen oltar predstavlja Kristusa, razkrit oltar pa kaže žalostno podobo zapuščenosti in osamljenosti, je nemi spomin človeške neusmiljenosti.

Cerkev spodbuja vernike, naj ostanejo tudi po maši v cerkvi in čujejo z Jezusom. Jezus je učencem v vrtu Getsemani rekel: »Eno uro niste mogli ostati budni z menoj?«

Parlamentarna demokracija je nekaj drugega, kot partijska disciplina pred osamosvojitvijo… To je mislim, (če ne prej) zdaj postalo jasno Jankoviću, Kučanu, Türku, Stanovniku, Štrajnu in še kakšnemu »uniformistu« levice. Ko se eden najbogatejših Slovencev razglasi za levičarja in na lepe besede lovi ostale leve stranke je jasno, da se pravzaprav lahko ujamejo samo v eni stvari, v svojem odnosu do polpretekle zgodovine. Do vsega ostalega imajo namreč preveč različna stališča.

Zoran Janković se je po eni strani odpovedal vodenju levice kot lider največje opozicijske stranke v parlamentu, po drugi strani pa apatitov »združevanja sil na levi« kljub temu ni povsem opustil. Obliž na njegov ego po neuspešni sestavi vlade, so mu Ljubljančani s prepričljivo volilno zmago v prvem krogu nadomestnih županskih volitev sicer dali, vendar pa že vseskozi škriplje med strankarskimi šefi ti. levice.

Najbolj ga je z nožem v hrbet zadel (trenutno čisto neopazni) Borut Pahor. Srečanja v Cankarjevem domu, kjer se diskutira o tem, kaj bi kdo iz opozicijskih klopi lahko kje storil, ga ne zanimajo. Tudi Kranjčevi Zeleni z Jankovićem nočejo imeti kaj dosti. Na šahovski plošči Jankoviću tako ostane le nekaj »lažjih figur«, ki pred Janševo falango verjetno nimajo dovolj vetra v jadrih.

Vse skupaj je torej samo igra za prestiž: kdo bo prvi na levici sklical srečanje in kdo se ga bo udeležil, ter kdo bo poslušal in kdo govoril. To so majhne igre »velikih« igralcev, katerim poteze vlečejo nevidni in neopazni strici iz Murgelj. Ti so presodili, da je čas za borbo na nož. Sindikati že »brusijo kose« in Janković mora utrditi položaje levih sil v parlamentu in zunaj njega. Vrag šalo jemlje…