Parlamentarna demokracija je nekaj drugega, kot partijska disciplina pred osamosvojitvijo… To je mislim, (če ne prej) zdaj postalo jasno Jankoviću, Kučanu, Türku, Stanovniku, Štrajnu in še kakšnemu »uniformistu« levice. Ko se eden najbogatejših Slovencev razglasi za levičarja in na lepe besede lovi ostale leve stranke je jasno, da se pravzaprav lahko ujamejo samo v eni stvari, v svojem odnosu do polpretekle zgodovine. Do vsega ostalega imajo namreč preveč različna stališča.

Zoran Janković se je po eni strani odpovedal vodenju levice kot lider največje opozicijske stranke v parlamentu, po drugi strani pa apatitov »združevanja sil na levi« kljub temu ni povsem opustil. Obliž na njegov ego po neuspešni sestavi vlade, so mu Ljubljančani s prepričljivo volilno zmago v prvem krogu nadomestnih županskih volitev sicer dali, vendar pa že vseskozi škriplje med strankarskimi šefi ti. levice.

Najbolj ga je z nožem v hrbet zadel (trenutno čisto neopazni) Borut Pahor. Srečanja v Cankarjevem domu, kjer se diskutira o tem, kaj bi kdo iz opozicijskih klopi lahko kje storil, ga ne zanimajo. Tudi Kranjčevi Zeleni z Jankovićem nočejo imeti kaj dosti. Na šahovski plošči Jankoviću tako ostane le nekaj »lažjih figur«, ki pred Janševo falango verjetno nimajo dovolj vetra v jadrih.

Vse skupaj je torej samo igra za prestiž: kdo bo prvi na levici sklical srečanje in kdo se ga bo udeležil, ter kdo bo poslušal in kdo govoril. To so majhne igre »velikih« igralcev, katerim poteze vlečejo nevidni in neopazni strici iz Murgelj. Ti so presodili, da je čas za borbo na nož. Sindikati že »brusijo kose« in Janković mora utrditi položaje levih sil v parlamentu in zunaj njega. Vrag šalo jemlje…