Velika noč je največji in najstarejši krščanski praznik; po pomenu mu v Evropi sledita Božič in Veliki šmaren oz. Marijino vnebovzetje. Ob tej priložnosti se kristjani spominjamo Kristusovega vstajenja, s katerim je odrešil svet. Velika noč je v primerjavi z Božičem, ki je določen po sončnem koledarju, določena po luninem; vedno je na prvo nedeljo po prvi pomladanski polni luni.

Velika noč se navezuje na judovski praznik 'pasho' (pomeni obed oz. jagnje), ki je spomin na rešitev Izraelcev iz egiptovske sužnosti. Velikonočni krog sega od pepelnične srede (dan po pustnem torku) in nato 40 dni posta vse do Velike noči, sledi pa 40 dnevni velikonočni čas do Binkošti.

Uvod v velikonočno praznovanje je Veliki teden, ki se je začel s cvetno nedeljo, ko smo v cerkvah blagoslovili butarice in oljčne vejice; v spomin na Kristusov prihod v Jeruzalem, ko so mu na pot potresali palmove veje. Včeraj na veliki četrtek, ko utihnejo cerkveni zvonovi, je bila Kristusova zadnja večerja, v petek je bil Kristus križan, ob 15. uri popoldne je umrl in bil še isti večer pokopan, v noči s sobote na nedeljo oz. ob prvem jutranjem svitu pa je vstal od mrtvih. Veliki petek, dan žalosti, je edini dan v letu, ko v cerkvah ni maše, so pa obredi, ki spominjajo na Jezusovo trpljenje in smrt.

Na Veliko soboto se verni spominjajo mrtvega Jezusa. V cerkvah uredijo božji grob, kamor hodijo ljudje čez dan molit, ter blagoslovijo ogenj in krstno vodo. Velika sobota je tudi dan, ko verniki prinesejo v cerkev blagoslovit velikonočne jedi - žegen: prekajeno meso, potico, pirhe, hren; blagoslovljeno hrano bodo zaužili na velikonočno jutro. V soboto zvečer se začne velikonočna vigilija (bedenje), posebni obredi, ki ponazarjajo Jezusovo vstajenje od mrtvih; najprej je to slavje luči, obnova krstnih obljub, krst katehumenov (odraslih, ki so sprejeli katoliško vero), nato pa slovesna maša.

Velika nedelja je dan praznične zbranosti s slovesno vstajenjsko procesijo, sveto mašo in velikonočnim družinskim zajtrkom, sledi pa Veliki ponedeljek - dan sprostitve z obiski, obdarovanji, izleti in zabavo, med drugim so znane igre s pirhi. Velikemu tednu sledi Beli teden, ko so nekoč na novo krščeni v cerkev prihajali v belih oblačilih in jih odložili v nedeljo, na Belo nedeljo, s katero se velikonočno praznovanje tudi konča.

In še nekaj besed o križevem potu, ki je stara ljudska pobožnost.

Nastanek križevega pota s štirinajstimi postajami je posledica dolgega razvoja pasijona, Pobožnost križevega pota, ki vernika v molitvi popelje na Jezusovo pot križa in pri njem spodbuja premišljevanja ter sočustvovanje s Križanim, je pritegovala že zgodnje kristjane. Njeni začetki vodijo v Jeruzalem, kjer so z obiski svetih krajev začeli gojiti pobožnost do človeškega trpljenja božjega Odrešenika. Najzgodnejši pisani viri, ki se sklicujejo na starejša izročila, so prepričani, da je prvo pobožnost križevega pota opravljala že Jezusova mati Marija, ki je po Jezusovem vnebohodu v globoki žalosti obiskovala mesta Sinovega trpljenja. Jezusovo pot so po izročilu opravljali tudi apostoli in pobožne žene, ki jih je po Lukovem evangeliju nagovoril Jezus na svojem potu križa.

Najstarejša izročila o pasijonu so spodbudila sv. Heleno, da je bržčas kot prva vladarska osebnost obiskala svete kraje in prehodila pot Jezusovega trpljenja. Če že ne domnevni dogodek s sveto Heleno, pa je kasnejša legenda o njenem čaščenju svetega Križa in pota trpljenja, ki naj bi ga večkrat prehodila, pripomogla, da se je križev pot vse bolj razvijal v samostojno obliko pobožnosti. Križarski pohodi so na Zahodu spodbudili veliko željo po obisku Jeruzalema, s tem pa tudi po obiskovanju Jezusove poti trpljenja. Zato se v času križarskega Jeruzalema v 12. stoletju na Zahodu pojavljajo prve označene postaje križevega pota, toda šele v 15. stoletju se pomnožijo poročila o postajah, ki pa se med seboj še razlikujejo v številu, zaporedju in imenih posameznih postaj.

Več pa jutri….