In tako se je služba zaključila. Nastopil je dopust. Nekaj prostih dni je pred menoj. Pišem z ladje, ki je nekaj po sedmi izplula iz Zadra. Otok čaka, šparglji čakajo, trava čaka in kup opravkov, pa seveda srečanja s starimi kolegi, dolgi sprehodi in okus svobode, brez odvečne politike in ostalega.

Naslednje dni obljubljam, da bom le potrošnik najbližjih, to je pravzaprav edino potrošništvo, ki bogati. Potrošništvo pogovorov z ženo in otroki, potrošništvo igre in neobveznega dela, potrošništvo odnosov ljubezni in naklonjenosti. Skratka BOMO. Dihali bomo s polnimi pljuči, ki jih bo obilno izpiral morski zrak, da ne rečem morska voda.

Blaženi mir. Ne spominjam se več, kdaj sem bil zadnjič sam doma. In danes se je zgodilo. Dva sta v Rimu, ostali na morju, jaz pa v posvečenem miru. Seveda je to zaradi službe, kajti za vikend sem dežurni.

Koliko človek naredi doma, če ga nihče ne moti. Poleg tega je še praznik in zato ni telefonov, ni pretiranega prometa, le nesrečni pasjeljubci na agilitiju prispevajo, da idila ni popolna. Ampak popolnosti tako ni, je le njen približek.

Najprej sem si privoščil nekaj vrtnih opravil, nato tlakovanje ob hiši, potem nekaj kulinarike na žaru, pa prijetno kramljanje ob kavi po kosilu in nato še pospravljanje kopalnice, pa pranje in obešanje perila in končno na večer, kozarec rdečega in pregled novic.

Nikogar ni treba spraviti v posteljo, ni treba petkrat pospraviti otroške sobe, nihče ne vadi klavirja, nikamor ni treba nikogar peljati, nikogar spodbujati naj naredi nalogo, knjige se ne valjajo po vseh kotih. Tišina je in mir…

O blaženost. Koliko časa lahko traja? Ne bo prav dolgo, zato je treba uživati, dokler gre. Pa ne gre zato, da bi ne bilo dovolj lepo, ko smo skupaj. Je! Najlepše je! A vendar ima tudi tišina in samost svoj čar, še posebej, ker je tako redka. Zato vsak moj atom uživa in če bi bil maček, bi bržčas predel.

Sposodil si bom kar delček intervjuja, ki ga je imel Vinko Ošlak, o Kocbeku, s Heleno Koder…

»Lagali so kakor smrkavci, tako nekako pravi (Kocbek) v tem odgovoru. In to jih je zadelo. Da jih ujameš, da so to smrkavi lažnivci brez karakterja... To je tisti problem.

Da se Kocbek ni zmotil, priča več ko sramoten razpust te partije, ki je včeraj imela sto tisoč članov, danes je pa ni več. Kje je vsa ta komunistična zavest? Če izvzamem zločin umorov, zame največje zlo teh komunistov ni bilo to, da bi bili kdaj komunisti, temveč da nikoli to niso bili! To so bili bleferji in to je njihov in naš glavni problem. Če bi ti ljudje kdaj koli samo pol ure bili komunisti po svojem srcu, potem bi danes imeli v Sloveniji močno komunistično partijo Slovenije, ki bi nadaljevala tradicije nekdanje socialdemokracije, delavskega gibanja in tako naprej. Imeli bi močno opozicijo v parlamentu, inteligentno opozicijo – ne pa, da imamo neke invalidne pokvečene pojave, ko ne veš, kako se kdo imenuje in kje rdeča barva postane rumena. Vemo, kaj to pomeni v kemiji, kajne? To je tisto, kar lahko očitamo komunizmu, da ga v resnici nikoli ni bilo. In Kocbekov intervju to razgalja, izkazuje zlaganost te skupine. To niso bili fanatiki, ki bi za kak velik ideal bili pripravljeni iti tudi v zločin. To niso besi Dostojevskega. To so oportunisti in filistri najslabše vrste.«

Toliko vsem tistim, ki bodo poslušali Stanovnikovo rohnjenje ob 27. aprilu…

Godart live je naslov glasbeno, gledališko, iluzionističnega šova, ki si ga je mogoče ogledati v Siti teatru v BTC-ju. Tilen Artač in Jure Godler, sošolca še iz srednje glasbene šole nam v dobri uri in četrt postrežeta z obilico glasbe in komedije. Povedala sta, da bi rada v ljudeh spet vzbudila zanimanje za glasbo, klasično glasbo, saj je Tilen akademski violončelist, Godler pa komponist in pianist. Ob vseh ostalih talentih, ki jih imata, je torej njuna želja predvsem pokazati, da dobra glasba še živi, da opera ni samo zaprašena institucija, v kateri se zbira predvsem stara publika, ampak da premore veliko več, le videti je treba.

Tako Artač na violončelu v klasične komade Mozarta in Beethovna, vtke tudi Avsenika in še kakšno, ljudskemu poslušalstvu, znano melodijo. Prijetno patino predstavi daje tudi uporaba čarovniških trikov. Pravzaprav bi takšno združevanje različnih zvrsti, kar težko umestili, je pa to pri nas gotovo unikum.

Če vam torej preseda bulvar, kljub vsemu pa bi se radi nasmejali in hkrati slišali še nekaj v živo odigrane glasbe, potem je Godart (Godler & Artač) live lahko prava izbira.

Tole se je zapisalo v Dnevniku:

»Šolski Center Postojna naj bi v soboto 28. aprila v svojih prostorih gostil Škofijski dan mladih na katerem pa bi moral predavati „ozdravljeni homoseksualec“ Luca Di Tolve. Po besedah ravnateljice je šolski center preklical soglasje za najem prostorov in to predvsem zaradi burnih odzivov javnosti.«

Hvala za »demokratično« vzgojo, kjer homoseksualni aktivisti lahko »prodajajo« svoje delavnice v javnih šolah v okviru izbirnih vsebin, če pa pride nekdo, ki ta lobi moti, potem se mu mora odreči celo najem šolskih prostorov izven časa trajanja pouka. Kako bi lahko rekli temu? Diskriminacija?

Veliko smo govorili o teh vsebinah pred referendumom o spornem družinskem zakoniku, ki je hvalabogu padel. Takrat je bilo toliko govora o človekovih pravicah, o dopuščanju drugačnosti, o tem kako si vsak zasluži svoje spoštovanje. Ali ni zanimivo, da pa se v tem primeru to tako strastno negira. Zakaj?

Luca Di Tolve pravi, da je nekaj običajnega celo modnega, da se deklariraš za homoseksualca, saj so ti nekatera vrata široko odprta, če pa se od tega odvrneš, občutiš srd in jezo istospolne (sicer zelo vplivne) skupnosti, ki se sicer deklarira za tako odprto in strpno. To se še sploh pokaže v primeru, če oseba, ki je nekoč temu klanu pripadala, pove preveč, še več, če stvari poimenuje s pravimi besedami.

Večina nima osebne izkušnje homoseksualnosti, tako da smo odvisni od besed drugih, kaj to pomeni in kakšne posledice ima. Če so pred leti ugotovili, da homoseksualnost ni bolezen in je posledično ni treba zdraviti, potem je seveda jasno, da nekdo, ki trdi nasprotno, vzbuja nelagodje. In Luca res ne hrani besed, ko opisuje degenerirane homoseksualne zabave v rimskih (in drugih) klubih. Najbolj nevarni so torej »spreobrnjenci« iz lastnih vrst, ki sceno poznajo do obisti. Takemu bi lahko verjela tudi neopredeljena večina, ki večinoma homoseksualni lobi tolerira.

Zato razumem, da so napeli vse sile, da bi njegov nastop pri nas čim bolj ovirali. Medijske napade je torej treba razumeti predvsem v tej luči in prav tako odrekanje gostoljubja v prostorih šolskega centra. Kljub temu sem prepričan, da bo Luca pri nas nastopil in bo imel tudi zaradi te nenadejane publicitete še večji odmev.

Hvala lobiju, ki se je spet brcnil v koleno… Auč!