Sposodil si bom kar delček intervjuja, ki ga je imel Vinko Ošlak, o Kocbeku, s Heleno Koder…

»Lagali so kakor smrkavci, tako nekako pravi (Kocbek) v tem odgovoru. In to jih je zadelo. Da jih ujameš, da so to smrkavi lažnivci brez karakterja... To je tisti problem.

Da se Kocbek ni zmotil, priča več ko sramoten razpust te partije, ki je včeraj imela sto tisoč članov, danes je pa ni več. Kje je vsa ta komunistična zavest? Če izvzamem zločin umorov, zame največje zlo teh komunistov ni bilo to, da bi bili kdaj komunisti, temveč da nikoli to niso bili! To so bili bleferji in to je njihov in naš glavni problem. Če bi ti ljudje kdaj koli samo pol ure bili komunisti po svojem srcu, potem bi danes imeli v Sloveniji močno komunistično partijo Slovenije, ki bi nadaljevala tradicije nekdanje socialdemokracije, delavskega gibanja in tako naprej. Imeli bi močno opozicijo v parlamentu, inteligentno opozicijo – ne pa, da imamo neke invalidne pokvečene pojave, ko ne veš, kako se kdo imenuje in kje rdeča barva postane rumena. Vemo, kaj to pomeni v kemiji, kajne? To je tisto, kar lahko očitamo komunizmu, da ga v resnici nikoli ni bilo. In Kocbekov intervju to razgalja, izkazuje zlaganost te skupine. To niso bili fanatiki, ki bi za kak velik ideal bili pripravljeni iti tudi v zločin. To niso besi Dostojevskega. To so oportunisti in filistri najslabše vrste.«

Toliko vsem tistim, ki bodo poslušali Stanovnikovo rohnjenje ob 27. aprilu…