Blaženi mir. Ne spominjam se več, kdaj sem bil zadnjič sam doma. In danes se je zgodilo. Dva sta v Rimu, ostali na morju, jaz pa v posvečenem miru. Seveda je to zaradi službe, kajti za vikend sem dežurni.

Koliko človek naredi doma, če ga nihče ne moti. Poleg tega je še praznik in zato ni telefonov, ni pretiranega prometa, le nesrečni pasjeljubci na agilitiju prispevajo, da idila ni popolna. Ampak popolnosti tako ni, je le njen približek.

Najprej sem si privoščil nekaj vrtnih opravil, nato tlakovanje ob hiši, potem nekaj kulinarike na žaru, pa prijetno kramljanje ob kavi po kosilu in nato še pospravljanje kopalnice, pa pranje in obešanje perila in končno na večer, kozarec rdečega in pregled novic.

Nikogar ni treba spraviti v posteljo, ni treba petkrat pospraviti otroške sobe, nihče ne vadi klavirja, nikamor ni treba nikogar peljati, nikogar spodbujati naj naredi nalogo, knjige se ne valjajo po vseh kotih. Tišina je in mir…

O blaženost. Koliko časa lahko traja? Ne bo prav dolgo, zato je treba uživati, dokler gre. Pa ne gre zato, da bi ne bilo dovolj lepo, ko smo skupaj. Je! Najlepše je! A vendar ima tudi tišina in samost svoj čar, še posebej, ker je tako redka. Zato vsak moj atom uživa in če bi bil maček, bi bržčas predel.