Odkar smo samostojni, smo imeli že nekaj vlad. O prvi, pred 22. leti demokratično izvoljeni Peterletovi vladi, je prav zdaj napisala knjigo Rosvita Pesek. Sledile so Drnovškove vlade pa Bajukova, spet Drnovškova, Ropova, Janševa in končno Pahorjeva… Stvar osebne presoje je, kdo od premierov se zdi komu najboljši, najlepši, nakompetentnejši, naj…

Meni se je Pahor vedno zdel na nek način simpatičen, čeprav osebno nedorasel vlogi premiera. Plesal je namreč tako, kot so narekovali drugi, sam pa je nastopal z besednjakom, ki se je praviloma začenjal z besedo jaz, kot bi hotel s tem na nek način vsaj navidezno izpostaviti svojo avtonomnost. A ravno to smo pri njem najbolj pogrešali.

Kljub vsemu naštetemu, je Borut Pahor na koncu izpadel kot žrtev in ustvaril na predčasnih volitvah (za nekdanjega predsednika vlade) odličen volilni rezultat. Večina političnih analitikov si je bila edina, da je k temu najbolj pripomogel prav s svojim osebnim angažmajem. Pahor je kljub vsem objektivnim težavam, ki jih je imel kot predsednik vlade, kljub vsem aferam, ki so mu jih zakuhali, ostal na političnem prizorišču tretji najmočnejši igralec.

In tukaj se je začenja njegovo prekletstvo. Botri iz ozadja, ki sicer vztrajno zanikajo kakršno koli politično udejstvovanje, so ustoličili avtoritarnega kvazilevičarja na čelo stranke, ki bi sicer morala postati vodja celega levega političnega pola. Jeremijade upokojencev na ljubljanskem Magistratu so nas prepričale v to. Kot da ne bi bil nož v hrbet za Pahorja že dovolj, ga je objektivni zmagovalec volitve obiskal sredi njegove najhujše zdravstvene krize v Kliničnem centru in ga prepričeval, da so vsi ena stranka, naj zaradi nesposobnosti odstopi in odide v politični pokoj.

Pa se Pahor ni dal. V začetku je celo napovedal, da novega levičarskega prvaka ne bo podprl, saj ne more podpreti tistega, ki je iz ozadja rušil njegovo vlado. Pahorja so kmalu ukorili, Jankovića je, čeprav s stisnjenimi zobmi podprl, a mu tudi to, zaradi nespretnosti slednjega, ni pomagalo.

V krogih (trde partijske) levice je torej Pahor verjetno največji krivec zato, da Janković ni predsednik vlade (spomnimo se, da tudi z leve strani ni dobil vseh glasov na glasovanju za premiera), da obstajata še vedno dve stranki na levi in da se ne uklanja tendencam združevanja, skupnega sestankovanja leve paradigme, kamor je že dvakrat povabil Janković.

Zna biti, da je zato postal tako moteč, da so se botri zbrani v kakšni eminentni vili odločili, da bo podmladek zahteval njegov odstop. Kadarkoli vplivneži iz ozadja skušajo poseči na politično prizorišče pošljejo svoje zveste, tiste najbolj krvi željne, ki pravijo, ali že ni bilo dovolj? Natanko to se dogaja. Dvom se je zbudil. Nekdanji predsednik se mora soočiti z jastrebi iz svojega gnezda. Najprej podmladek, potem kakšen občinski odbor, zatem pritiski neobstoječih stricev, varuhov revolucije. Volilni rezultat je negotov.

Nisem in ne želim biti Pahorjev odvetnik, vendar pa je Pahor vseeno bil neke vrste simpatičen predsednik SD-ja, veliko bolj kot kakšni predhodniki z bogato preteklostjo. Ali bo to še en mandat, najverjetneje ni v njegovi domeni. Drevo še stoji, a sekira na njegovem deblu že seka. Kako uspešni bodo gozdarji?

Po stari azijski tradiciji so leto za letom na cesarskem dvoru zapisovali zgodovino cesarstva. Za to nalogo sta bila določena dva visoka ministra. Eden je moral zapisati vse, kar se je v cesarstvu zgodilo dobrega, drugi je moral zapisati vse, kar se je v deželi zgodilo slabega. A nobeden od njiju ni vedel, kaj zapisuje drugi. Pri posebni javni avdienci sta morala pisarja pred cesarskim dvorom prebrati, kaj sta zapisala. Vsi so pričakovali, da bodo iz slišanega spoznali resnico.

Potem ko je cesar slišal poročili, je nagovoril dvor in prosil: »Kdor od vas ima kakšno pripombo, naj jo pove.« A nihče si ni upal spregovoriti. Nastala je popolna tišina, dokler se ni zaslišalo tiho ihtenje in jok. Cesar je vprašal: »Kdo joka? Naj stopi predme in spregovori.« Pristopil je mandarin, se trikrat globoko poklonil cesarju in z velikim spoštovanjem dejal: »Visočanstvo, nihče na tem dvoru noče povedati resnice. Bojim se, da je naš narod v nevarnosti in bi lahko propadel!«

Glede  na živahno brbotanje različnih mnenj, se Slovencem ni treba bati propada...

Spoštovani!

Pišem Vam v časih, ko neugodna finančna situacija pritiska na vseh koncih in krajih. Mislim, da smo se v tej državi večinoma sprijaznili z dejstvom, da je treba varčevati, kajti ne moremo potrošiti več, kot ustvarimo… Tako smo se sprijaznili z nižanjem plač uslužbencem v javnem sektorju, sprijaznili smo se z ukinjanjem nekaterih dodatkov iz naslova plač in dopustov. Če je finančno stanje države slabo, ga moramo poskusiti popraviti in odrekanje je pač nekaj na kar je potrebno pristati.

Do tu je vse lepo in prav, kako boš dajal več kot imaš?

Ker vem, da ste računali, koliko je treba prihraniti, Vam ne bo težko ugotoviti, koliko se bodo znižali dohodki samskemu uslužbencu javnega sektorja. Zanima pa me, če ste izračunali koliko se bodo znižali dohodki družinam? Za koliko se znižajo dohodki na družinskega člana recimo sedemčlanski družini, če se enemu ali obema staršema znižajo dohodki za 8 %? Ker imamo v vrtcu dva otroka, bomo znižanju družinskega proračuna prišteli še 30 odstotkov tistega, kar bo zdaj treba plačati na drugi položnici. Tudi otroške dodatke ste se v varčevalni naglici odločili zmanjšati, nekatere kar ukiniti. Kot da vse to ne bi bilo dovolj, so nam v osnovni šoli z novim šolskim letom napovedali uvedbo šolnine. Da! Eden od otrok obiskuje »privatno« osnovno šolo Alojzija Šuštarja, ki jo država financira le 85 %. Ker tam ne uspejo kriti več vseh stroškov za plače in ostalo, bodo breme za manjko preložili na starše. Logično mar ne? Stroškov glasbene šole za otroke ne bom štel, ker bomo z novim šolskim letom očitno prisiljeni otroke iz glasbene šole izpisati. Prav, saj ne bomo edini.

Dragi moj poslanec, kako kaže Vaš kalkulator? Se Vam zdi prav, da družine z več otroki varčujejo bolj, kot ostali? Kaj pravite, je otrok luksuz ali je naša bodočnost? Zdi se kot, da je Vaša vlada presodila, da so bodoči delavci in davkoplačevalci tej državi bolj breme, kot naložba v prihodnost. Če pomislim še na zmanjševanje nadomestila za porodniški dopust, ste s tem očitno presodili, da to ni dovolj močna spodbuda mladim, da bi se odločali za otroke.

Vem, da je Vaša stranka precej minorna v našem parlamentu. Vsaj od izigranja referenduma o nedeljskem delu, si nisem delal utvare, da bi bila vladajoča SDS lahko politična rešitev za slovenskega kristjana, zato sprašujem Vas, kaj ste Vi storili za svojo volilno bazo, kamor gotovo sodijo tudi večje slovenske družine? Ste na medstrankarskih usklajevanjih kdaj povzdignili glas nad nepravičnostjo uravnilovke, ki ste jo predpisali? Tega nisem zasledil, še več zasledil sem vehementno zagovarjanje potrebnosti takega početja.

Naj to ponazorim s plastičnim primerom. Če mora bit vsak v tej državi, zaradi stvari, za katere objektivno sicer ni odgovoren, tepen, ali morajo biti nekateri tepeni bolj? Recimo, da bi vsakemu odmerili en udarec s palico. Verjetno starši ne bi dovolili, da bi bili tepeni tudi njihovi otroci in bi sami na svoja pleča prevzeli še udarec za svoje otroke. Tako bi bila oče in mati tepena še za svoje otroke. Morda bo kdo vzdihnil, da jima je čisto prav, saj otroci le »stanejo«.

Dragi poslanec! Če je to mnenje, ki ga zagovarjaš v parlamentu, potem Te le še težko imenujem za »svojega« poslanca. Če ne zmoreš povzdigniti glasu za »uboge«, tiste, ki še ne morejo skrbeti zase in zase zaslužiti, potem ne vem, kaj počneš v parlamentu. Če je bila Tvoja želja le priti v naš »hram demokracije« in tam »na plači« ostati naslednja štiri leta, poskrbeti za vozni in računalniški park svojega Zbora, potem si svoj kratkoročni cilj dosegel, še daleč pa si od programsko zastavljene poti. Morda se boš zavzel vsaj za izenačenje financiranja naše osnovne šole in boš tako prispeval k izenačenju pravic vseh otrok, da imajo omogočeno brezplačno šolanje.

Verjetno je poti in časa, da se kakšne izjeme še vnesejo v načrtovane varčevalne poti, zato naj na tem mestu zaključim svoje pisanje. Skupaj z ostalimi starši, ki so v podobni ali še slabši situaciji, bomo bdeli nad zadržanjem Tvoje, »naše« stranke in upali, da problemi Tvoje volilne baze niso svetlobna leta oddaljeni od parlamentarnih problemov Tvoje stranke, ki naj ne bo le satelit največje vladne stranke.

S spoštovanjem…

Z ženo sva bila dva dni zapored na zborovskih nastopih. Vokalna skupina Krila, kjer pojejo kar štirje radijci, je slavila 20 let obstoja, zbori Zavoda sv. Stanislava pa so v Cankarjevem domu predstavljali 19. letni koncert.

Ob teh dveh dogodkih, ki sta utrnila lepe spomine in pokazala na pristno ljubezen do petja, sem razmišljal o tem, zakaj toliko Slovencev prepeva in zakaj dosegamo tako lepe rezultate na različnih tekmovanjih? Petje v zboru gotovo ni »individualen šport«, ampak skupinsko, ekipno udejstvovanje. Tam, kjer prerastejo začetno navdušenje ob tem, kako zvenijo skupaj povezani glasovi in postanejo pravi prijatelji, se lahko pesem razvije tudi v več. Kar naenkrat pevci poznajo, kako sopevec diha, kakšni so njegovi osebni problemi, kako se obnaša v družbi in kdaj je dobre oz slabe volje. Takrat nastopijo trenutki, ko pesem postane užitek, ko ni več tako važno, kolikokrat tedensko vadimo, ampak kaj vse ob pesmi doživljamo. Takrat pesem postane način življenja in izhodišče podajanja življenjskih resnic.

Nekaj takega je bilo mogoče začutiti na sobotnem koncertu Kril. 20 let je kar zajetna doba in na koncertu se je videlo, da je prišlo do sinergije med pevskim sestavom in publiko v dvorani. Najbolj od vsega pa je bilo opaziti, da pevci skupaj ne vztrajajo samo zaradi pesmi, ampak so pesem vzeli za credo, ki jih združuje…

Na nedeljskem koncertu v Cankarjevem domu pa so mladi pevci različnih sestavov, ki delujejo v Zavodu sv. Stanislava pokazali, zakaj je pesem pomembna za mladega človeka. Mladi se med seboj pri petju začutijo drugače, kot pri rednih urah pouka. Petje spodbuja skupinskega duha. Mladi postanejo tim, ki mora zveneti ubrano, se pravi da morajo pred ostalimi nastopiti kot eden, pa čeprav je vsak drugačne barve.

Zaradi takih manifestacij se za prihodnost slovenske pesmi ni bati. Toliko žara, kot so ga pokazali mladostniki na koncertu v osrednji hiši kulture pri nas, je težko videti. Zato je doktrina petja, ki jo Zavod sv. Stanislava zagovarja, toliko bolj pomembna za skupinskega duha in za samozavest mladih. Vsaka ubrano odpeta pesem pospremljena z aplavzom je stopnica višje na poti odraslosti, na poti k zrelemu in odgovornemu življenju. Zato čestitke vsem, tako Krilom ob 20 letnici, kot zavodskim zborom za primer, kaj lahko glasba stori mlademu duhu, ki se še oblikuje.

Po 10. letih od prvega zažiga strunjanskega križa se nam zgodba vrača v praktično identični obliki. Gre za dejanje istih avtorjev (kiparja in slikarja Deana Verzela in fotografa Gorana Bertoka), ki sta križ najprej „zaščitila“ potem pa polila z vnetljivo tekočino in zažgala. Ob tem so bili prisotni predstavniki medijev, pesnik Andrej Medved (pred 10 leti je bil to Peter Mlakar) je med dejanjem recitiral svojo poemo o križu in skamenitvi ognja...

Leta 2002 sem v komentarju zapisal: „Zažig Strunjanskega križa je dejanje, ki ga lahko obsodi vsak. Levi in desni. Vodi namreč v rušenje pietetnih temeljev zahodne civilizacije. Prav lahko se nam naslednjič zgodi, da se bodo v znamenju »umetnosti« spravili nad Prešerna v Ljubljani, ali nad kak borčevski spomenik. Tudi to bi bilo na meji razumljivega, bilo pa bi zelo provokativno…Kulturni terorizem torej!“

Da je temu tako, je že nekaj mesecev po tem potrdila umetnostna kritičarka Aurora Fonda, ki je v intervjuju dejala, da se je omenjeno dejanje zgodilo „ker je danes vsa umetnost politično korektna. Umetnost mora biti neke vrste virus, ki ljudem odpira oči. In edini način, ki ljudem odpira oči, je terorizem. S tem ne mislim pravih terorističnih akcij, temveč viruse, ki so navsezadnje lahko tudi humoristični, vendar zbudijo pozornost navadnih ljudi. Meja v umetnosti danes ni več. Ljudje sprejmejo vse, predrami jih le še terorizem."

Fotograf Bertok je takrat (2002) izjavil tudi, da je šlo za ideološko dejanje: „Uradna slovenska rimskokatoliška cerkev govori o rekatolizaciji oziroma o reevangelizaciji dežele. Moj odgovor je oziroma jaz govorim o repoganizaciji te dežele.“

Pred desetmi leti smo se ljudje še zganili. Pravzaprav ni bilo veliko ljudi, ki bi omenjeno akcijo podprli. Kasneje so se predvsem v umetniških krogih in levičarskih medijih sicer kazale tendence razumevanja tega dogodka v luči avtonomne umetniške prakse, ki bi lahko šla celo tako daleč, da bi križ zrušili čez klif, a vendar je bil odpor javnosti verjetno vseeno premočan. Prišlo je do obnovitve križa in kasneje ponovnega blagoslova, na katerem se je zbralo ogromno ljudi. Za to so najbolj zaslužni prebivalci Strunjana, ki so tudi tokrat nad vandalskim dejanjem najbolj ogorčeni. Križ je bil lani ponovno temeljito obnovljen, obdali so ga s kamnitimi stranicami, letos pa je občina poskrbela tudi za osvetlitev poti do križa. Avgusta letos bo namreč minilo 500 let od prikazanja Marije v Strunjanu.

In zdaj kot ponečedenje na skrbno pospravljenem in za praznovanje pripravljenem domačem dvorišču odzvanja Verzelova izjava, da to ni „napad na krščansko religijo. To je bil le privid. Vsaka religija bi lahko razumela moja dejanja...“ Prepričan sem, da lahko vsaka religija to razume, nisem pa prepričan, če to lahko razumejo ljudje, ki se v iskreni želji po obeležitvi visokega jubileja nanj pripravljajo z vrsto dogodkov.

Če je bilo pred 10 leti dejanje Verzela in Bertoka moč razumeti kot piromansko provokacijo, ga tokrat lahko razumemo kot zavestno in zlobno nagajanje. Lahko ga razumemo kot akt nestrpnosti in pišmevuhovstva, do pravne države, do vernih ljudi, ki v njem vidijo simbol priprošnje, do tistih, ki omenjeni križ razumejo tudi kot del kulturne dediščine... Če že pred desetimi leti nista odgovarjala nikomur, kaj se jima lahko zgodi zdaj? Nič! Ljudje smo še bolj otopeli, zato verjetno takega zgražanja kot takrat verjetno ne bo. Če pa se izrazim še v duhu umetnostne kritičarke Aurore Fonda je bilo takrat tisto dejanje za koga morda res subverzivno, danes pa je le še dolgočasno izzivanje. To končno potrjuje tudi očitno izpraznjeni „umetniški“ naboj.