Danes so moji ženi grozili s smrtjo. Pravzaprav ji je grozil dijak, ki si je s svojim (ne)znanjem prislužil popravni izpit. Ja žena je učiteljica (javni sektor). »Ne boste doživeli prihodnjega tedna!« Malo jo je »sezulo«. Ne sicer toliko kot direktorico davčne uprave dan pred tem in tudi ne takoj. Take stvari te poiščejo kasneje. Od dijaka tretjega letnika na pragu polnoletnosti, pač ne pričakuješ tako radikalne izjave. Popoldne pa je prišlo za njo…

Na šoli so seveda takoj obvestili pristojne, poklicali starše in dijak se je po dveh urah prišel opravičit. Osebno mislim, da bi morali poleg staršev obvestiti še policijo, a se za to niso odločili. Kakšen bo vzgojni ukrep se še ne ve, verjetno pa dlje od ukora ne šel.

Kasneje sem bral še o »podtaknjeni« bombi na ekonomski šoli in slišal napovednik za studio ob 17.h na prvem radijskem programu nacionalke, kjer bodo govorili o »pritiskih na učence ob koncu šolskega leta«.

Lepo prosim, kaj pa pritiski na učitelje? Je grožnja s smrtjo učitelju zaradi lastne neuspešnosti res le nekaj kar lahko opredelimo kot »pritisk na učenca«? Upam si trditi, da bi omenjeni dijak brez težav izdelal razred, če bi vsak dan za predmet, ki ga poučuje žena, naredil samo domačo nalogo. Pa je ne. Nekoč sem že pisal o genialnih učencih, ki naredijo letnik v 14 dneh. 9 mesecev in pol jim je vse važnejše od šole, potem pa v zadnjih dneh s pomočjo kampanjskega učenja, inštruktorjev in neprespanih noči, osvojijo snov celega leta in izdelajo. Kdaj se kakšnemu tudi zalomi… In takrat nastopijo »pritiski«. Imenujejo se popravni izpiti.

V »mojih« časih so bili popravni izpiti samo znamenje lenobe. Vsi smo vedeli, da tisti, ki celo leto ni delal drugega kot iskal bližnjice, pač ne bo izdelal razreda. Kdor je imel le malo želje po učenju, je na koncu vedno dobil dvojko. Tudi sošolci smo si pomagali med seboj, če je bilo potrebno. Kdor tega ni hotel ali mu je bilo za to vseeno, je imel pokvarjene počitnice, po 15. avgustu pa še eno možnost popravljanja. In nikomur ni padlo na misel, da bi komu zaradi tega grozil, še najmanj profesorju in še manj s smrtjo…

Vmes je minilo nekaj let. Zgodile so vsakovrstne šolske reforme, ki pa žal pa niso prispevale h dvigu kakovosti ampak so v veliki meri šolo ukrojile po modelu permisivnega izobraževanja, kjer ni prostora za vzgojo in kjer se veliko govori o pravicah in skoraj nič o dolžnostih. Ko je bil minister človek, ki letos kandidira za predsednika države so iz redovalnic »izgnali« celo negativne ocene in jih nadomestili z NMS-ji (ne dosega minimalnega standarda). Da ja ne bi bili otroci preveč pod »pritiskom«. Ker rezultati niso bili dobri so se enice spet vrnile. Otrok pač mora vedeti, da je njegovo znanje nezadostno in ne da zgolj ne dosega nekega standarda. Ga bo pa drugič, si misli.

Še pred nekaj leti je bila redovalnica sorazmerno tanka, saj je bila vsakemu dijaku odmerjena le ena vrstica v kateri so si sledili posamezni predmeti. Zdaj ima vsak dijak svoji strani, kjer so za njegovimi ocenami še obrazložitve in pripombe. Učitelji morajo vsako negativno oceno še razložiti in utemeljiti, kot da jim šolska oblast ne zaupa. In jim res ne. O tem pričajo tudi nacionalni preizkusi znanja, pa eksterni izpiti, pa matura… Učitelj je le še izvajalec predpisanih postopkov in ne več tisti, ki je nekoč učenca spremljal na poti iz otroštva v zrelost. Kdo bi ga lahko bolje poznal in ocenil od tistega, ki ga pozna? Neimenovani ocenjevalec, ki ga ne pozna in ne ve nič o njem, ampak ocenjuje le zapisano, povedano, pokazano? Če je to res, potem ne razumem, kako lahko govorimo o »pritiskih« na učence. Saj se vendar ocenjuje samo znanje in če tega ni… Zakaj bi morali upoštevati, da je bil učenec v stiski, prenapet, neprespan (in kar je še olajševalnih okoliščin).

Da ne bom predolg. Primeri iz Amerike nas učijo, kje se grožnje s smrtjo lahko končajo. Apeliram na vse mogoče strani, naj ukrenejo kar morajo, da nam nekoč ne bo žal, kajti nasilje rodi le še več nasilja in strah. V atmosferi strahu pa koraki niso več gotovi in predvidljivi. Ukrepajte!

17. maja je v Delu (?) izšel intervju z zgodovinarko dr. Vido Deželak Barič, pod naslovom Vojna je postajala iz leta v leto bolj krvava. Deželakova je vodja raziskovalnega projekta Žrtve druge svetovne vojne in neposredno po njej, ki se končuje na inštitutu za novejšo zgodovino. Razen na spletnem portalu Časnik.si, kjer je o tem pisal Lenart Rihar, nisem zasledil odmeva na omenjeni pogovor, ki ga je pripravil Tomaž Švagelj. Kako to, saj obravnava temo, o kateri se Slovenci prepiramo že desetletja?

Prav se mi zdi, da izpostavim nekaj delov pogovora (konec koncev je v nedeljo 3. Junija spravna slovesnost za po vojni pobitimi v Kočevskem Rogu) in sicer s citati, da se ne bi komu zdelo, da je to zraslo na mojem zelniku.

»Ker ni bilo verodostojnih ocen, se je dalo s številom mrtvih manipulirati, ga povečevati ali zmanjševati, izpuščati določene kategorije žrtev itd., danes pa je stvar že bistveno drugačna.«

»Knjige v matičnih uradih smo morali pregledati v celotni Sloveniji…Vseh krajevnih in matičnih uradov, kjer hranijo matične knjige, je približno 200, upravnih enot pa 58. Mi trenutno delamo na 57. upravni enoti, raziskovalni pregled matičnih knjig na terenu torej končujemo.«

»Nenazadnje je treba omeniti tudi mobilizacije v nemško vojsko, ki jo okupator začne izvajati leta 1942. Tam oziroma na tujem je izgubilo življenje okoli 10.000 slovenskih fantov in mož, umirali pa so tudi v madžarski in italijanski vojski«

»Narodna zaščita, partizanske enote in VOS so – pretežno v ljubljanski pokrajini – med civilisti do sredine leta 1942 povzročile nekaj več kot 500 žrtev, potem pa še skoraj 300 v juliju. Posledica je bil nastanek vaških straž. Skratka, partizani povzročijo med civilisti skoraj 800 žrtev, ostalo gre na račun okupatorja.«

»Revolucionarno nasilje je bilo odločilno za vzpostavitev oborožene protirevolucije, čeprav nekateri tega nočejo videti. Res je sicer, da se to ni dogajalo v družbenem vakuumu, da smo Slovenci stopili v vojno politično razdeljeni, da sta za prepir vedno potrebna dva, vendar je vselej pomembno, kdo je začel. Pri vsem tem ni mogoče mimo dejstva, da so VOS po Ljubljani in partizanske enote na podeželju že leta 1941 izvajale tako imenovane likvidacije.«

»Gverilska vojska lahko problem ujetnikov reši samo na dva načina, da jih postreli ali izpusti. Položaj je bil v času srdite nemške ofenzive jeseni 1943 bistveno drugačen kot po koncu vojne oziroma v času povojnih pobojev.«

»Partizanska stran je v letu 1944 povzročila približno 2700 smrti, protipartzanska pa v samostojnih akcijah čez 2500 in v sodelovanju predvsem z nemškim okupatorjem še nadaljnjih 960, iz česar sledi, da tega leta druga prvič povzroči več žrtev kot prva.«

»Leta 1945 je bilo kljub kratkotrajnosti vojne največ žrtev, to je več kot 34.000. Skupaj s 14.000 vrnjenimi domobranci in civilisti.«

»Dodati je treba, da pri žrtvah, ki jih je po koncu vojne povzročila zmagovita revolucionarna stran, ne gre samo za neposredne množične poboje, temveč je kar nekaj ljudi umrlo tudi zaradi težkih razmer v zaporih in taboriščih. Omenim naj samo tistega v Kidičevem, kjer so ljudje sredi poletja v neznosni vročini množično umirali.«

»Teh žrtev je skupaj približno 14.800 in brez povojnih pobojev bi bilo na Slovenskem za 15 % manj mrtvih.«

»Ko danes govorimo o 97.500 mrtvih in 6,5-odstotni populacijski izgubi na območju Slovenije, je to neovrgljivo dejstvo, mimo katerega ne bo več mogel noben raziskovalec ali ljubiteljski zgodovinar druge svetovne vojne.«

Ko sem sestavljal koledar današnjih prireditev mi je pod roke prišlo tudi povabilo Svetovnega slovenskega kongresa, kjer bo danes ob 18. uri nastopil strokovni svetnik na Inštitutu za narodnostna vprašanja Janez Stergar. Njegovo predavanje nosi naslov: Ali bo za Slovence spet veljalo »Samo milijon nas je …«?

Kaj naj bi to pomenilo? Ob povabilu so zapisali tudi nekaj izhodišč predavanja in ob teh sem se pošteno zamislil...

„Slovenska javnost se pogosto zgraža zaradi raznarodovalnih pritiskov in upadanja rabe slovenskega jezika in narodne zavesti pri rojakih v sosednjih državah ter v izseljeništvu. A sedaj v nobeni državi delež in število tistih, ki se izjavljajo za Slovence po narodnosti, ne upada tako močno kot prav v matični državi slovenskega naroda. V Sloveniji delež narodnostno opredeljenih Slovencev pada že vse od konca druge svetovne vojne, in sicer od 97.00 % leta 1948 prek 90,77 % leta 1981 na samo še 83,06% leta 2002. V obdobju samostojne slovenske države pa je med popisoma leta 1991 in 2002 naglo upadlo tudi absolutno število Slovencev in sicer od 1.689.657 na 1.631.363 ali za 58.294 duš, v povprečju torej vsak dan za 14.5. Se sploh kdo zaradi tega vznemirja? Ali je treba in je mogoče karkoli zoper to usihanje storiti?“

Ti podatki so me pretresli. V Sloveniji trenutno živi več kot dva milijona prebivalcev in številka narašča. Slovencev pa je vsako leto 5300 manj..., toliko več nas namreč umre, glede na število rojstev. Trenutno je slovenski jezik še skupna povezovalna enota, ki pa je v določenih gospodarskih družbah s tujimi lastniki, že izrinjen.

Če se naša oblast nad temi podatki ne bo zamislila in nekaj ukrenila se nam ne piše nič dobrega. Ali lahko od nekoga, ki se je k nam priselil in doma govori v svojem maternem jeziku pričakujemo, da bo za slovensko kulturo in ohranjanje slovenske identitete naredil toliko, da se bo ohranila? Močno dvomim.

In zdaj smo že pri varčevanju in nesrečnih ukrepih, ki bodo najbolj prizadeli prav družine z več člani. Tiste družine torej, ki bi lahko zgoraj opisani trend obrnile navzgor. Kdo bo ekonomistom in uradnikom razložil, da je vsak otrok, ki se ne rodi, žebelj v krsti slovenskega naroda?

Na morju je vse že zelo blizu poletja. Morje je sicer mrzlo, v zraku pa se že čutijo dolgi vroči dnevi...

Osamljeni kopalci...

Trenutno ni velike gneče...

Kjer se stikata zgodovina in sedanjost...

...nastane kakšna zanimiva slika...

Z ženo sva si vzela prost konec tedna. Obletnico poroke imava. Uživava v veliki družini in nič nama ne manjka, kljub temu pa je zelo redek čas, ki ga lahko izkoristiva čisto sama. To je čas brez brisanja noskov, hitrega iskanja stranišča, brez umirjanja otroških sporov… Čas samo za naju.

Pravzaprav ne bi bilo treba oditi kam daleč, lahko bi bila samo doma, pa bi že bila sprememba. Ampak doma zvonijo telefoni, vedno imaš kaj za pospravit, če nič drugega, vrt je gotovo že zapleveljen. Zato je odhod v drugačno sredino zaželen.

Zvečer sva se usedla na teraso in ob čaši rdečega zrla v daljavo. Nek poseben spokoj je nastopil. Razmišljala sva, kaj so nama minula leta prinesla, če bi kaj spremenila, če bi se še enkrat poročila… Morda se zdi komu čudno, da se sprašujeva o takih stvareh, ampak odgovor je tisti, ki odtehta. Da še enkrat bi stopila na skupno pot. Kljub kakšnim križem in prepirom, ki so hočeš ali nočeš spremljevalec skupnega življenja, bi si še enkrat obljubila ljubezen in zvestobo. Ni namreč težava v prepirih, ti tako vedno pridejo, težava je, če teh prepirov ne znaš reševati.

Skupno življenje je vedno iskanje kompromisov. Nekje je treba popustiti. Komunikacije med dvema se ne začne z besedo jaz, ampak midva. In če je tukaj možno govoriti o dveh, potem se nesporazumi vedno dajo rešiti.

Ob skupnih pogovorih in trenutkih miru minevata skupna dneva. Velikokrat sva se spomnila otrok, vsakemu od njih sva kupila droben spominek, ampak ta dneva sta bila le najina. In če ju ne bi bilo, bi to najprej opazili otroci v najinem odnosu. Tega pa je treba graditi vsak dan znova. Korak za korakom. Bližnjice ne obstajajo.