Danes so moji ženi grozili s smrtjo. Pravzaprav ji je grozil dijak, ki si je s svojim (ne)znanjem prislužil popravni izpit. Ja žena je učiteljica (javni sektor). »Ne boste doživeli prihodnjega tedna!« Malo jo je »sezulo«. Ne sicer toliko kot direktorico davčne uprave dan pred tem in tudi ne takoj. Take stvari te poiščejo kasneje. Od dijaka tretjega letnika na pragu polnoletnosti, pač ne pričakuješ tako radikalne izjave. Popoldne pa je prišlo za njo…

Na šoli so seveda takoj obvestili pristojne, poklicali starše in dijak se je po dveh urah prišel opravičit. Osebno mislim, da bi morali poleg staršev obvestiti še policijo, a se za to niso odločili. Kakšen bo vzgojni ukrep se še ne ve, verjetno pa dlje od ukora ne šel.

Kasneje sem bral še o »podtaknjeni« bombi na ekonomski šoli in slišal napovednik za studio ob 17.h na prvem radijskem programu nacionalke, kjer bodo govorili o »pritiskih na učence ob koncu šolskega leta«.

Lepo prosim, kaj pa pritiski na učitelje? Je grožnja s smrtjo učitelju zaradi lastne neuspešnosti res le nekaj kar lahko opredelimo kot »pritisk na učenca«? Upam si trditi, da bi omenjeni dijak brez težav izdelal razred, če bi vsak dan za predmet, ki ga poučuje žena, naredil samo domačo nalogo. Pa je ne. Nekoč sem že pisal o genialnih učencih, ki naredijo letnik v 14 dneh. 9 mesecev in pol jim je vse važnejše od šole, potem pa v zadnjih dneh s pomočjo kampanjskega učenja, inštruktorjev in neprespanih noči, osvojijo snov celega leta in izdelajo. Kdaj se kakšnemu tudi zalomi… In takrat nastopijo »pritiski«. Imenujejo se popravni izpiti.

V »mojih« časih so bili popravni izpiti samo znamenje lenobe. Vsi smo vedeli, da tisti, ki celo leto ni delal drugega kot iskal bližnjice, pač ne bo izdelal razreda. Kdor je imel le malo želje po učenju, je na koncu vedno dobil dvojko. Tudi sošolci smo si pomagali med seboj, če je bilo potrebno. Kdor tega ni hotel ali mu je bilo za to vseeno, je imel pokvarjene počitnice, po 15. avgustu pa še eno možnost popravljanja. In nikomur ni padlo na misel, da bi komu zaradi tega grozil, še najmanj profesorju in še manj s smrtjo…

Vmes je minilo nekaj let. Zgodile so vsakovrstne šolske reforme, ki pa žal pa niso prispevale h dvigu kakovosti ampak so v veliki meri šolo ukrojile po modelu permisivnega izobraževanja, kjer ni prostora za vzgojo in kjer se veliko govori o pravicah in skoraj nič o dolžnostih. Ko je bil minister človek, ki letos kandidira za predsednika države so iz redovalnic »izgnali« celo negativne ocene in jih nadomestili z NMS-ji (ne dosega minimalnega standarda). Da ja ne bi bili otroci preveč pod »pritiskom«. Ker rezultati niso bili dobri so se enice spet vrnile. Otrok pač mora vedeti, da je njegovo znanje nezadostno in ne da zgolj ne dosega nekega standarda. Ga bo pa drugič, si misli.

Še pred nekaj leti je bila redovalnica sorazmerno tanka, saj je bila vsakemu dijaku odmerjena le ena vrstica v kateri so si sledili posamezni predmeti. Zdaj ima vsak dijak svoji strani, kjer so za njegovimi ocenami še obrazložitve in pripombe. Učitelji morajo vsako negativno oceno še razložiti in utemeljiti, kot da jim šolska oblast ne zaupa. In jim res ne. O tem pričajo tudi nacionalni preizkusi znanja, pa eksterni izpiti, pa matura… Učitelj je le še izvajalec predpisanih postopkov in ne več tisti, ki je nekoč učenca spremljal na poti iz otroštva v zrelost. Kdo bi ga lahko bolje poznal in ocenil od tistega, ki ga pozna? Neimenovani ocenjevalec, ki ga ne pozna in ne ve nič o njem, ampak ocenjuje le zapisano, povedano, pokazano? Če je to res, potem ne razumem, kako lahko govorimo o »pritiskih« na učence. Saj se vendar ocenjuje samo znanje in če tega ni… Zakaj bi morali upoštevati, da je bil učenec v stiski, prenapet, neprespan (in kar je še olajševalnih okoliščin).

Da ne bom predolg. Primeri iz Amerike nas učijo, kje se grožnje s smrtjo lahko končajo. Apeliram na vse mogoče strani, naj ukrenejo kar morajo, da nam nekoč ne bo žal, kajti nasilje rodi le še več nasilja in strah. V atmosferi strahu pa koraki niso več gotovi in predvidljivi. Ukrepajte!