Kongres partije v Kočevju in Koreji
Za kongres SD-ja v Kočevju (ali ni simbolično, kje so se zbrali 2. junija?) je veljalo vsaj tako zanimanje kot za zadnji jugoslovanski kongres partije v Beogradu. Na koncu je bil vihar v kozarcu pomirjen in na kapitanski položaj se je zavihtel Igor Lukšič.
Nekdanja partija je na poti v varne Jankovićeve nedri, kjer bo zdaj bolj kooperativna in opozicijsko dosledna. Pahor pa bo kandidiral za predsednika in hodil v zelje Danilu Türku, znal pa bi dobiti več glasov od Zvera… Zakaj? Ker je doslej naredil več za svojo predvolilno kampanjo od njega (Zvera kot da ni in tudi njegova kampanja je skrajno bleda) in je verjetno na levi in desni bolj sprejemljiv od zdajšnjega politkomisarja.
Trenutno torej za politične zdrahe skrbi predvsem levica. Eno samo prerekanje jih je in »nadmudrivanje«. Kdo bo kje koga in kdo s kom, pa kdo bo koga podprl in kdo je komu že napisal poslovilni govor…
Da je temu tako so demonstrirali še upokojeni partijski kadri v Olimpijskem komiteji, ki so skuhali prav dobro afero ob Planiški kandidaturi za svetovno prvenstvo. Kot v kakšni stari kriminalki, s pištolo in likom FBI agenta. Človeku, ki že 31 let sedi na predsedniškem stolčku Olimpijskega komiteja (to je tisti z rokami v žepih iz Roga), res ne zmanjka domišljije.
Če ne bi bilo partije in njenih naslednikov, bi bila prva junijska sobota res dolgočasna.
3 komentarjev
Komentar from: Tatjana [Obiskovalec]
Komentar from: jozeb [Član]
Ga. Tatjana!
Menim, da ste z zgornjo ekspertizo, kljub vsemu malček pretiravali (ali pa samo jaz ne vem, kaj vse ste skrili v stekleničko encijana)...
Komentar from: veteranka [Obiskovalec]
Ne bom tako globoka kot ga, Tatjana , bom pa preprosto po hribovsko povedala;
Lukšič je začetek konca SD. Upam, da bo na njihovem pogorišču zraslo kaj bolj zdravega, koristnega.
Form is loading...
Aparatčik Lukšič odpira stekleničko Marxovih dišavnic, da bi ta vonj še omamljal brezposelne množice in vse, ki ste na robu preživetja. To večno adolescenco, ki se še vedno hrani iz črepinj ideoloških nabojev za potešitev želja in potreb bi poimenovala zavajanje in rafinirana špekulacija z naivnimi ljudmi. Levičarstvo je danes jalovi neoliberalizem z veliko retorike, ki reproducira samega sebe. Je prizorišče privilegijev in poligon ekstaz preteklosti, je drago plačana vstopnica za predstavo trebljenja ljuljke po gostilniškem principu zapitka. Levičarski neoliberalizem ustvarja fascinantno poziranje v sladkem brezdelju nesposobnih brezdelnežev, ki reproducirajo strategijo proizvajalcev parfumov, ki omamljajo. Vsa ta silna dejavnost pa se odvija z zadolževanjem prihodnjih generacij, brez finančnih skrbi in nobene resne odgovornosti. Življenje se odvija po stari matrici sprevrženih družbenih odnosov nad hiperrealno puščavo kaotičnega mišljenja in delovanja. Soočamo se z naravnost grotesknim pomlajevanjem grimas neke pošasti, ki poplesuje med nami s koreografiranimi koraki starih napevov,a ritual je namenjen le polaščanju za lastne samozadovoljitve. Samih sebe in hiperreproduktivne moči svojega lastnega sprevrženega obstoja.
Ljudstvo me spominja na Zupanovega Levitana, ki predstavlja avtobiografski lik zapornika, ki ječo (beri oblast) vzame kot šolo življenja. Znebi se strahu, saj računa, da ga bodo uničili in uživa dan kot bi bil na prostosti. Zupan si je zamislil fuk preko stene tako, kot si danes lahko zamišljamo, da narodu levičarski neoliberalci božajo rit bolj kot jo ližejo tujcem, ki so jim posodili denar, ki ga ne morejo vračati. Tako kot je bila Zupanu zaponka na hlačah erotični užitek v neprestanem pisanju in potem tihotapljenju popisanih listkov skozi rešetke, je ljudem všečen in erotično napeti falus v hlačah, ki kaže na narodovo blaginjo in blagostanje.
Želim vam lep erotični dan ob prelepih vrtovih vzhičenih srečnežev, da vas imajo in da poševno vonjate Lukšičeve Marxove dišavnice, med tem ko občudujete in buljite v njihov šarm na televizijskih ekranih.