V ponedeljek je v 80. letu starosti je umrl akademski kipar Stane Jarm. Kot ustvarjalec je bil aktiven na področju kiparstva, grafike in risbe. Je avtor več javnih spomenikov v Sloveniji. Širši javnosti je poznan po ekspresionističnih upodobitvah Križanega in križevih potov. Danes mu bomo posvetili našo oddajo o kulturi. Stane Jarm je imel leta 1997 razstavo svojih del v Zavodu sv. Stanislava. Ob tej priliki smo ga gostili tudi v oddaji Naš gost. Odlomki so iz tega pogovora.

Akademski kipar Stane Jarm je bil rojen v družini z rezbarsko – podobarsko tradicijo. Po končani osnovni šoli v Osilnici leta 1946 s sestrino pomočjo opravi sprejemne izpite na srednji šoli za umetno obrt v Ljubljani. Šolanje je nadaljeval na ALU, kjer je med letoma 1950 in 1954 študiral kiparstvo pri prof. Zdenku in Borisu Kalinu. Po diplomi se je vpisal na kiparsko specialko in jo leta 1956 uspešno zaključi pri prof. Zdenku in Borisu Kalinu.
Po končanem šolanju se je preselil v Kočevje, kjer je bil do upokojitve leta 1995 zaposlen kot likovni pedagog. Poučeval je likovno vzgojo na osnovni šoli in hkrati več let umetnostno zgodovino na kočevski gimnaziji. Skupaj z Ivanom Brudarjem in Milošem Humekom je bil soustanovitelj Likovnega salona Kočevje. Rojstni kraj z vsem tramvmami povojnega časa, ga je zaznamoval. O tem je vedno razmišljal.

Kot ustvarjalec je bil aktiven na področju kiparstva, grafike in risbe. Sodeloval je na številnih likovnih srečanjih – kolonijah, skupinskih razstavah doma in v tujini ter kiparskih simpozijih. Je avtor več javnih spomenikov v Sloveniji.
Leta 1964 je prejel nagrado Prešernovega sklada, leta 1988 pa Šeškovo nagrado za življenjsko delo. Leta 2000 je postal častni občan Kočevja, leta 2007 pa tudi častni občan Ribnice.
Za Staneta Jarma je značilna nezamenljiva likovna govorica in monumentalna forma. Svoje figure je zaslutil že v prvinski formi rogovilastega drevesa in v njegovo skrivenčeno rast projiciral travmatična doživetja vojnega časa in njegovih dolgo zevajočih povojnih ran. Izoblikoval je serijo presunljivih glav vdov, z značilnim čolničastim obrisom, z ostro zašiljeno ruto vrh glave, ki zastira žalovalkino že tako mračno obličje. Njegova razpela in križevi poti ne nosijo v sebi le religioznega sporočila, temveč preraščajo v obče veljavno izpoved o pretresljivih človeških mukah, je zapisano ob njegovi razstavi v Kočevju. Sam je povedal, da je vesel, da je vedno lahko delal tako, kot je on želel, svobodno in neodvisno.

Ko sem slišal spet njegov glas izpred 14. let sem razmišljal, kaj naredi tehnologija. Ohranja spomine na čase, ki jih več ni...

Stvari se tudi pri nas (končno, počasi sicer pa vendar) premikajo!
Ustavno sodišče je namreč razveljavilo Člen 2 Odloka, ki ureja ime in potek
Titove ceste na območju Mestne občine Ljubljana. Titova je torej neustavna in se mora razveljaviti in preimenovati!

Iz tiskovnega sporočila izdvajam nekaj utemeljitev:
"Odpravljena določba Odloka je v neskladju z ustavnim načelom spoštovanja človekovega dostojanstva iz 1. člena Ustave Republike Slovenije. Načelo demokratičnosti po svoji vsebini in pomenu presega opredelitev državne ureditve kot zgolj formalne demokracije, temveč vsebinsko opredeljuje Republiko Slovenijo kot ustavno demokracijo, torej kot državo, v kateri je ravnanje organov oblasti pravno omejeno z ustavnimi načeli ter s človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami. Protiustavnost predpisa ali drugega oblastnega ravnanja, ki ima simbolni pomen, zato nastopi takrat, kadar ta simbol z avtoriteto oblasti izraža vrednote, ki so v celoti nezdružljive s temeljnimi ustavnimi vrednotami. Načelo spoštovanja človekovega dostojanstva je temeljna ustavna vrednota."

"Dejstvo, da je bil Josip Broz Tito dosmrtni predsednik nekdanje SFRJ, pomeni, da prav njegovo ime v največji meri simbolizira nekdanji totalitarni režim. Ponovno uvedbo ulice, poimenovane po Josipu Brozu Titu kot simbolu jugoslovanskega komunističnega režima, je zato mogoče objektivno razumeti kot priznanje nekdanjemu nedemokratičnemu režimu."

"V obravnavani zadevi poimenovanje ceste po Josipu Brozu Titu namreč ni poimenovanje, ki bi se ohranilo še iz prejšnje ureditve in bi bilo danes le del zgodovine. Izpodbijani Odlok je bil sprejet leta 2009, osemnajst let po osamosvojitvi Slovenije in vzpostavitvi ustavnega reda, ki temelji na ustavnih vrednotah, nasprotnih vrednotam režima pred osamosvojitvijo. Takšna nova poimenovanja v današnjem prostoru in času nimajo več svojega mesta, ker so v nasprotju z načelom spoštovanja človekovega dostojanstva, ki sodi v samo jedro ustavne ureditve Republike Slovenije. Zato je Ustavno sodišče izpodbijani del Odloka odpravilo."

"Simbolna razsežnost Titove ceste je neločljivo povezana s simbolnim pomenom Titovega imena. Ime Tito ne simbolizira zgolj osvoboditve ozemlja današnje države Slovenije izpod fašistične okupacije v drugi svetovni vojni, kot to zatrjuje nasprotna udeleženka, temveč simbolizira tudi povojni totalitarni komunistični režim, ki so ga zaznamovale obsežne in grobe kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, zlasti v desetletju neposredno po drugi svetovni vojni. Dejstvo, da je bil Josip Broz Tito vodja nekdanje države, pomeni, da prav njegovo ime v največji meri simbolizira nekdanji totalitarni režim. Titovega simbolnega pomena ni mogoče razcepiti in upoštevati le pomena ravnanj, ki jih nasprotna udeleženka pripisuje njegovi zgodovinski vlogi in osebnosti. Ponovno uvedbo poimenovanja ceste po Josipu Brozu Titu kot simbolu jugoslovanskega komunističnega režima je mogoče razumeti kot podporo ne le njemu kot zgodovinski osebnosti oziroma njegovim posameznim dejanjem, temveč kot podporo celotnemu zgodovinskemu obdobju njegove vladavine in tej vladavini kot taki. Ne glede na namen mestnih oblasti je ponovno uvedbo poimenovanja ceste po Josipu Brozu Titu mogoče objektivno razumeti kot priznanje nekdanjemu nedemokratičnemu režimu."

"V Republiki Sloveniji, kjer se je razvoj demokracije in svobodne družbe, ki temelji na spoštovanju človekovega dostojanstva, začel s prelomom s prejšnjo državo in njeno ureditvijo, je oblastno poveličevanje komunističnega totalitarnega režima s poimenovanjem ceste po voditelju tega režima protiustavno. Takšna nova poimenovanja v današnjem prostoru in času nimajo več svojega mesta, ker so v nasprotju z načelom spoštovanja človekovega dostojanstva, ki sodi v samo jedro ustavne ureditve Republike Slovenije."

"Na podlagi navedenega je Ustavno sodišče presodilo, da je 2. člen Odloka v neskladju s 1. členom Ustave, ker krši načelo spoštovanja človekovega dostojanstva, in ga je zato odpravilo."

In zdaj še vprašanje: kako bomo meščani opredelili županovo zavzemanje za neustavna poimenovanja in njegovo omalovaževanje načela človekovega dostojanstva?

Morje in lepo vreme sta nas zvabila iz mesta. Zunaj 27 stopinj, morje 23 stopinj… Nič čudnega bi ne bilo, če ne bi bil že drugi oktober. Ljudi na plažah je bilo kar nekaj, večina je pospravljala stvari v prikolicah, kar pomeni, da gre očitno sezona res h koncu.
Nismo se dali motiti. Zavzeli smo delček plaže, plavali in se igrali, nato se pretegovali, metali kamne v vodo, iskali polžke, tekali po plaži in se nato vzpenjali po igralih med borovci… Kot da je še vedno poletje in mi imamo dopust. Zdaj sedim še vedno slan in v mislih slišim plivkanje morja. Modrino neba in zvok borovcev, ki jih češe veter. Odličen občutek je, ker smo v mavrico zavili še en dan, ker smo takorekoč podaljšali dneve, ki bi jih sicer lahko imela tudi mokra jesen.
Celo življenje gre v en tak lep dan. Z vsemi dodatki. S smehom, dobro voljo, škropljenjem z vodo ob obali, pa tudi s kričanjem v avtu in polivanjem pijače v njem. Ena taka nedelja lahko prelepi obliž čez kakšno življenjsko rano, da se ta lažje zazdravi. Taka medicina tudi nima stranskih učinkov (rezen dobrih) in za spremembo zdravi vzroke in ne posledic…

Začenjamo zadnjo četrtino leta. Ja, le še četrtinka je ostala. Repek.
Vse ima svoj začetek in vse se nekoč zaključi. Kaj sporoča ritem narave? Da za plodenjem pride čas počitka. Narava se bo le še slekla in ulegla v posteljo. Tam jo bo prekrilo belo ogrinjalo. Tako delajo dobri gospodarji. Po dobrem in obilnem, dela polnem intervalu, si znajo vzeti čas za počitek.
Ljudje pa velikokrat menimo, da smo modrejši. Poleg tega smo tudi pogoltnejši. Menimo, da lahko imamo več, kot nam pripada in kot potrebujemo. Zato pretiravamo na vseh področjih. Pri delu, pri jelu, pri nakupih, pri užitkih… Težko je v polnosti zadovoljiti človeka. Vedno nam še nekaj manjka, da bi bila naša »sreča« popolna.
Pred nami pa je le še četrtinka, repek, leta 2011. Bomo zadovoljni z njim? Nam bo to počasno ugašanje prineslo tolažbo ali depresijo? Predlagam, da se zavestno odločimo za prvo. Res je, da se le enkrat živi, a če življenje užijemo v vseh njegovih odtenkih, je to popolnoma dovolj…

V Gallusovi dvorani ljubljanskega Cankarjevega doma je bil izjemen prvi koncert Modrega abonmaja Slovenske filharmonije nove sezone 2011/12, z izjemnim gostom dirigentom in solistom Julianom Rachlinom. Za uvod je odmevala Mozartova glasba, najprej uvertura k Operi Figarova svatba in nato še simfonija št. 35 „Haffnerjeva“. V drugem delu je Rachlin nastopil kot violist v Hindemithovi Žalni glasbi, nato pa še kot violinist v Štirih letnih časih Astorja Piazzolle. Gallusova dvorana je ob koncu odmevala ob stoječih ovacijah, ki jih je zelo zadovoljna publika naklonila izvajalcem, Orkestru slovenske filharmonije in seveda izjemnemu gostu, 37-letnemu litovskemu violinistu in violistu, ki sicer že od otroštva živi v Avstriji!
Všeč mi je bilo, da se je modri abonma začel z dvema klasičnima melodijama. Mozart sede. Pri njem ni blefiranja in skrivanja za ostalimi. Pri njegovi glasbi se pokaže, kako dobri so res glasbeniki. In slovenski filharmoniki so bili res dobri. Prav tako Rachlin v vlogi dirigenta. Ima nekoliko svojski način dirigiranja. Bilo ga je povsod dovolj, ves čas je imel vse pod kontrolo, v nekem trenutku se je zdelo, da bo s paličico potrepljal sprednjega glasbenika… Še boljši vtis je pustil v drugem delu, kjer je dirigiral z violo in violino, glasbeniki pa so dihali z njim in njegovo interpretacijo. Stoječe ovacije so redke, tokrat so bile zaslužene, tako programsko kot izvedbeno. In za konec še dva dodatka. Zadnji posvečen Lauri, ki jo je poiskal med publiko in ji potem skladbo tudi posvetil. Izjemno v vseh vidikih.