Prihaja čas in je že tu, ko se navidez upočasnimo in na človeka sede popoldansko sonce z vsemi zlatimi barvami pravkar požetega žita. Prihaja čas in je že tu, ko zadiši pokošena otava in se nebo nad nami kaj hitro jezno naelektri. To je čas počitnic in dopustov, ki ni strogo vezan na določen kraj ali trenutek v letu, pa čeprav se nam najlepše godi tam, kjer spremenimo običajno rutino. Dopust je stanje duha, ko tudi težko fizično delo lahko prinese počitek. To je čas, ko ne čutimo potrebe po večernem posedanju pred televizijskim ekranom, ampak raje pod bližnjim drevesom prisluškujemo tišini ali pticam in žuželkam, ki pojejo pred spanjem.

Pred nami lahko zaživijo junaki dobre knjige, v katero zaradi preobilice dela do zdaj nismo uspeli pokukati. Lahko se s kolesom popeljemo čez ulice, ki smo jih vedno bežno prevozili le z avtomobilom in se na kavici ustavimo tam, kjer vedno vidimo le turiste. Končno imamo čas in zaradi tega je naše počutje spokojno. Ko bomo uspeli v dopustih videti vse te podrobnosti, bo to lahko začetek nečesa novega, ko se bo v nas nekaj spremenilo in prelomilo. Takrat bomo lahko »spregledali« saj v delovnem vsakdanjiku večkrat prezremo lepe in bogate trenutke.

Takrat bomo opazili, da z julijem prihaja dolgo in vroče poletje, ki je optimistično in veselo. Omogoča nam, da v prihajajočem vidimo sočloveka in ne konkurenta, nasprotnika, ki ga je treba onemogočiti ali tistega, ki živi le od tujih žuljev.

Vsa ta svoboda pa nas lahko omami do te mere, da pošljemo na dopust tudi Boga. Četudi se odpravljate v kako tujo deželo, ne pozabite, da je Jezus tudi tam doma. In če si z veseljem ogledujemo človeške dosežke v zgradbah cerkva in katedral, spomenikov in arhitekture, koliko bolj se lahko v njih zavemo svoje majhnosti in Gospodove vsenavzočnosti. Zato ob turističnem ogledu neke cerkve v tujem mestu ne pozabite, kdo je vaš gostitelj. Ne pozabite, da ste vstopili v Božjo hišo. In kot se obnašamo v hiši kamor smo bili povabljeni, je prav, da smo spoštljivi tudi v cerkvi.

Lepo poletje vam želim.

Počitnice so za otroke poseben čas. Najprej jim je zelo všeč, da ni več šole s predpisanim urnikom in lahko pospijo malo dlje. Če pa to traja predolgo, se začnejo dolgočasiti in po glavi jim rojijo „muhe“ (da ne napišem neumnosti).

Tako smo se odpravljali na kopanje v Atlantis. Vse je bilo že pripravljeno, kopalke v torbi, brisače in kreme za sončenje prav tako, (moja služba je bila popoldanska) nato pa je zazvonil telefon... Bil je oče, ki ga je zelo zanimalo, če je bila včeraj kakšna nevihta v Ljubljani (kajti bil je na Dolenjskem in tam je nekaj deževalo...).Še vse kaj nepomembnega ga je zanimalo, končno pa je le izustil, da sta včeraj s stricem nekaj brkljala v „hosti“ in mu je na glavo padla veja. V bolnici so ga zvečer oskrbeli, zdaj pa ima nekaj šivov in ne bi ravno sam vozil domov. (Ne bi niti o vplivu včerajšnje polne lune.)

Otroci so zastrigli z ušesi. Ko sem že mislil, da bodo začeli protestirati, saj imamo ja plan in smo vse zmenjeni, imamo celo spakirano..., se obrnili ploščo. Seveda gremo po dedija! To je ja bolj važno od namakanja v vodi, to je višja sila. Na plavanje bomo šli že drugič. In res smo sedli v avto in se peljali ponj. Oče nas je sprejel, kot Peter Čeh (oni nogometaš, ki ima na glavi poseben ščitnik). Tako se je duhovito izrazil najstarejši sin, ki je velik nogometni navdušenec.

Ko smo opravili vse okoli zdravja, nam je ostalo še toliko časa, da smo se ustavili na skupnem kosilu in drobnem nakupu. Otroci so zadovoljno klepetali, kako smo pomagali in kako je bilo to pomembno. Dan ni padel v vodo, ampak je dobil novo dimenzijo. Na kopanje bomo šli drugič, dober občutek pa je ostal. Tudi meni. Očitno z ženo nisva čisto zamočila z vzgojo...

Vročinski val v Sloveniji ne pojenjuje. Krepko čez 30 gredo stopinje. Temperature še dodatno dvigajo dogodki na družbenem in političnem parketu. Nekateri upokojenci so ugotovili, da jim je država znižala pokojnine, Zveza borcev pa je postala nepremičninska agencija, ki služi z oddajanjem prostorov. Država je ob strogih varčevalnih ukrepih vseeno samo z našim denarjem nakrmila vedno lačno največjo državno banko. Iz Bruslja smo dobili opomin, da je treba »izbrisanim« plačati odškodnine, ki bi se po najbolj črnem scenariju lahko dvignile do vrtoglavih 500 milijonov evrov, čeprav so nas politiki ves čas prepričevali, da odškodnin ne bo. Šesti blok TEŠ je še vedno aktualen, razplet negotov. Zadeva Patria za zdaj ni dala še nobenih rezultatov, v Ljubljani pa mestni svetniki nočejo niti razpravljati o pobudah opozicije, ki se dotikajo županovega poslovanja. Delavcem jemljejo 30 minut časa za malico. In to še ni vse, kar dviga temperaturo in na začetku poletja obljublja, da vreme ne bo imelo zadnje besede pri vročinskih obremenitvah.

Predlagam, da zapremo državo za kak mesec in se o politiki tudi ne pogovarjamo. Primerne teme bi lahko bile okoljske, turistične in festivalske. Ob kozarcu hladne pijače in temah, ki nikomur ne dvigajo temperature, bi nam bila poletna vročina znosnejša in ljudje prijaznejši… Je še kaj, kar bi si lahko bolj želeli?

Na teden popijemo približno 14 litrov mleka. Otroci imajo vsaj en obrok dnevno na mlečni osnovi. Kuhamo gris ali kosmiče, čokolinom in različnim žitnim kroglicam pa se skušamo čimbolj izogibati (vedno seveda ne gre). Glede na količino ni čudno, da smo se »abonirali« na mlekomatu, ki je na bližnji kmetiji. Tako »ubijemo dve muhi na en mah«. Mleko je precej cenejše (60 centov) in še od krave je (kar za ono iz mlekarne, ki zdrži po pol leta ne morem ravno trditi…).

Pa ne bo tekla beseda o kakovosti mleka, ampak o pozabljivosti in poštenosti. Ko smo v četrtek zadnjič polnili zalogo mleka, se je zgodilo, da smo ključek na katerem je shranjena določena vrednost, pozabili v reži mlekomata. Tega do danes, ko nas je pot spet vodila po novo zalogo, niti nismo vedeli. Na vratih pa se je začelo. »Kje pa je ključ?« »Kaj sem imel takrat oblečeno, morda je v kakšnem žepu?« »Poglejmo še v avto, morda je v kakšnem predalu?« Pa seveda ni bil…

Ni bilo druge, na hitro smo morali zbrati določeno število kovancev (zakaj mlekomati delajo samo na kovance?) in vzeti pot pod noge. Kot bi bili domenjeni, je bil, kljub pozni uri, eden od domačih še pokonci in to celo ob mlekomatu.

Od tu naprej si lahko zgodbo predstavljate sami. Dejansko so našli pozabljeni ključek v reži aparata in ga shranili do danes. Malce so nas preverili, če je ključ res naš, ampak če slutiš da si ključ pozabil tam in da tudi veš koliko denarja je še na njem, potem si pač pravi. »Napišite svojo telefonsko na ključ,« so svetovali, »bomo drugič hitreje vedeli za koga gre!«

Seveda bi šlo lahko tudi drugače in ostal bi slab okus pa jeza na lastno pozabljivost. Tako pa sva se z ženo vrnila z dobrim občutkom, da ljudje okoli še opazujejo in povedo lastnikom kmetije o najdenem predmetu, ti pa so bolj zadovoljni, da so lastnika našli, kot da bi se veselili nekaj deset lahko pridobljenih evrov.

Morda je primer nekoliko šolski, kaže pa, da v vsej poplavi takih in drugačnih barabij o katerih nas dnevno obveščajo mediji od tod in tam, še vedno najdemo primere, ki to demantirajo. Ljudje smo po naravi dobri in pošteni, tudi danes, tudi tukaj.

Po idilični gozdni poti smo se zgodaj dopoldne sprehodili od Oaze miru na Ljubelju do planine Preval. Pot gre skozi Bornov tunel in ponuja slikovit pogled naokoli. Pot je primerna tudi za najmlajše, ki jim bo največje veselje naredil v živo skalo vrezan tunel. Tam je hladno in temno, zato ne pozabite baterijske svetilke. Sicer pa naj spregovorijo slike...

Na pot se odpravite pred tunelom Ljubelj, kjer zavijete na levo. Parkirate in pot nadaljujejte skozi gozd. Med drevesi zagledate tudi ta motiv...

Pot čez melišče se nadaljuje v tunel.

Na sredini tunela je "okno", ki ponuja pogled na cesto na Ljubelj in njeno bogato okolico.

Če imaš oči odprte zagledaš ob poti čudovite stvari...

Tudi pogled v nebo ne razočara.