V zadnjem Reporterju je 4 stranski članek Monike Kubelj o »Vodiški Johanci« z naslovom Johanina predstava čudežev. Pravzaprav bi članek ne potreboval kakšnih posebnih opazk (razen morebiti interpretativnih), če se ne bi v njem znova pojavila fotografija, ki zavaja, da ne rečem, da zavestno potvarja resnico. Namreč »slavna slika krvaveče Johance«, seveda ne prikazuje te, ampak Magdaleno Gornik mistikinjo z Gore pri Sodražici, ki je umrla leta 1896 in je verjetno največja »žrtev« vodiške prevare. Zakaj žrtev? Zato, ker je zaradi odmevnosti primera Vodiške Johance, po krivici zapostavljena največja slovenska mistikinja. Taki članki z namernimi zavajajočimi fotografijami pa tudi po več kot 100 letih ne prispevajo k temu, da bi lahko primer Magdalene z Gore in njena mistična doživetja (ki pa se kažejo kot pristna), spoznali bolj neobremenjeno.

Beseda stigma izhaja iz grščine in pomeni znamenje. V antičnem času so imeli sužnji stigmo bodisi na rokah ali čelu, kot znak, komu pripadajo.

Tudi apostol Pavel nam v pismu Galačanom 6,17 pravi: »...jaz namreč nosim Jezusova znamenja (sigmata) na svojem telesu...« Pri Pavlu ne vemo natančno ali so mišljene prave, vtisnjene stigme ali gre brazgotine, ki jih je prejel zaradi oznanjevanja Evangelija.

Stigme se pojavljajo na prav določenih delih telesa: na rokah, nogah, strani, glavi, ramah in hrbtu. Povsod tam, kjer je Jezus na veliki petek prejel rane od svojih mučiteljev. Roke in noge so mu prebili ostri žeblji, stran mu je prebodla vojakova sulica, na glavi je nosil trnovo krono, na ramah težki les, po hrbtu pa so ga vojaki surovo prebičali. Lahko si predstavljamo kako veliko je bilo Jezusovo trpljenje. Značilno za stigme je, da so vedno povezane s trpljenjem. Tistemu, ki jih ima, prav tako kot Jezusu, povzročajo hude bolečine.

Stigme se od drugih ran, ki jih človek lahko ima, bistveno razlikujejo v več podrobnostih. To so zelo globoke rane, ki so praviloma simetrične. Nikoli se ne gnojijo ali vnamejo in kar je najbolj zanimivo, niso ozdravljive. Medicina lahko samo ugotovi stanje ran, ne more pa jih pozdraviti. Stigme navadno obilno krvavijo, vendar le ob določenih priložnostih (ob petkih), ko je Jezus umrl in pa ob določenih časih leta (veliki teden), ko se še posebno spominjamo dogodkov ob Jezusovi smrti. Sicer se preko njih naredi tanka kožica, ki preprečuje večjo izgubo krvi.

Morda se komu zdi nenavadno kako to, da imajo skoraj vsi stigmatiki rane na dlaneh, čeprav danes vemo, da je bil Jezus križan skozi zapestja? Odgovor je dokaj preprost. Ker gre za reprodukcijo trpljenja, kot ga v svojem videnju doživi stigmatik, se mu rane naredijo na tistem mestu, kjer jih je »projeciral«. Zanimivo je tudi, da večina stigmatikov nima vseh Kristusovih ran, ampak le nekatere.

Ljudi, ki so, ali še imajo stigme, povezuje nekaj skupnih značilnosti. Rane so prejeli hipoma, v trenutku, navadno v meditaciji. Imajo posebna videnja in zamaknjena, lahko imajo različne parapsihološke sposobnosti, veliko se postijo, malo spijo...

Znanstvena razlaga nastanka stigem po naravni poti pravi, da gre za vpliv na vegetativni živčni sistem, na vazotorične sluznične živce, ki lahko povzročijo, da se rane pojavijo praktično na kateremkoli delu telesa. Kako lahko pride do tega, da človek vpliva na svoje živčevje do te mere, da nastane rana, pa ne vemo. Človek je samemu sebi še vedno velika uganka. Znanstveniki omenjajo avtosugestijo in hipnozo, poznamo pa tudi primere, ko lahko podobne rane nastanejo pri histerikih in nevrotikih. V tem primeru seveda ne gre za stigme, ampak le za rane, kajti stigme lahko nastanejo samo v verskem okolju!

Zdaj, ko omenjamo versko okolje, pa smo že pri nadnaravni poti nastanka stigem, ki pa, zanimivo, ni čudežna. Teologi pravijo, da gre za redno delovanje Božje milosti, ko se človek toliko poglobi v Jezusovo trpljenje, da mu to doživetje povzroči, »vtisnenje« tudi na zunaj vidnih ran. Stigme so torej nadnaravni pojav, ki pa ni čudežen. Strokovno temu pojavu pravimo mimonaravni pojav.

V zgodovini je do zdaj izpričanih več kot 350 primerov oseb, ki so imele vsaj kakšno izmed ran, 80 od teh je Cerkev razglasila za blažene ali svete. Stigme same po sebi, torej še niso znak svetosti, lahko pa so velika spodbuda. Naštejmo nekatere znane stigmatike: sv. Frančišek Asiški (1186-1226), sv. Janez od Boga (1495-1550), sv. Katarina de Ricci (1522-1589), sv. Veronika Giuliani (1660-1727), Katarina Emmerich (1774-1824), sv. p. Pij (1887-1968), Terezija Neumann (1898-1962)... V tej vrsti izjemnih karizmatikov poznamo tudi slovensko zamaknjenko Magdaleno Gornik (1835-1896) z Gore, župnija Sodražica, ki je sicer malo znana, a se v zadnjem času zanimanje zanjo zopet narašča. Zakaj je malo znana? Prav zaradi primera Vodiške Johance. Ta je uspešno, za skoraj 100 let, ustavil vse resnejše raziskave o njenem življenju. Kljub temu je o Magdaleni Gornik izšla knjiga avtorice Martine Kraljič, ki podrobneje razlaga njen fenomen, v njej pa je tudi veliko podatkov. Vsekakor pa zavajajoče fotografije v člankih, kot je ta v 18. številki Reporterja (30. april 2012), še vedno ne omogočajo objektivnejše sodbe o njenem primeru.

Svoboda napoči takrat, ko lahko sam odločaš kaj boš storil in česa ne... Zato ne bom veliko razpredal, naj spregovorijo nekateri uspeli posnetki, ki sem jih naredil v zadnjih dneh.

Naslov te slike bi bil lahko: "Kaj pa otroci vedo, kako mrzla je voda?" In res se niso veliko obremenjevali s temperaturo. Ko je posijao sonce, so se enostavno prepustili.

Tej mladi kobilici se ni nič mudilo in tudi nič kaj sramežljiva ni bila. Na makovem cvetu se je zibala in preverjala, če bo kaj za pod zob. Tole so rdeči in zeleni toni skupaj v komplementarnem kontrastu... Nekaj za likovno teorijo.

Ni še poletje, a nevarno diši po njem.

Nekje sem slišal, da nas pomlad vsako leto obdari s (vsaj) tremi darovi: z regratom, čemažem in šparglji. To so naravna zdravila proti slabokrvnosti, slabemu počutju, spomladanski utrujenosti in še čemu. Divji šparglji so kraljevali tudi na naši mizi.

Ena najbolj nezaupljivih živalic je martinček. Takoj, ko si mu preblizu, jo ucvre in če ga skušaš ujeti, ti "pusti" celo svoj rep. Tale pa je očitno začel manekensko kariero, kajti nastavljal se je in šele, ko sem prišel čisto ob njega in skušal posneti njegovo zenico, jo je ucvrl.

In tako se je služba zaključila. Nastopil je dopust. Nekaj prostih dni je pred menoj. Pišem z ladje, ki je nekaj po sedmi izplula iz Zadra. Otok čaka, šparglji čakajo, trava čaka in kup opravkov, pa seveda srečanja s starimi kolegi, dolgi sprehodi in okus svobode, brez odvečne politike in ostalega.

Naslednje dni obljubljam, da bom le potrošnik najbližjih, to je pravzaprav edino potrošništvo, ki bogati. Potrošništvo pogovorov z ženo in otroki, potrošništvo igre in neobveznega dela, potrošništvo odnosov ljubezni in naklonjenosti. Skratka BOMO. Dihali bomo s polnimi pljuči, ki jih bo obilno izpiral morski zrak, da ne rečem morska voda.

Blaženi mir. Ne spominjam se več, kdaj sem bil zadnjič sam doma. In danes se je zgodilo. Dva sta v Rimu, ostali na morju, jaz pa v posvečenem miru. Seveda je to zaradi službe, kajti za vikend sem dežurni.

Koliko človek naredi doma, če ga nihče ne moti. Poleg tega je še praznik in zato ni telefonov, ni pretiranega prometa, le nesrečni pasjeljubci na agilitiju prispevajo, da idila ni popolna. Ampak popolnosti tako ni, je le njen približek.

Najprej sem si privoščil nekaj vrtnih opravil, nato tlakovanje ob hiši, potem nekaj kulinarike na žaru, pa prijetno kramljanje ob kavi po kosilu in nato še pospravljanje kopalnice, pa pranje in obešanje perila in končno na večer, kozarec rdečega in pregled novic.

Nikogar ni treba spraviti v posteljo, ni treba petkrat pospraviti otroške sobe, nihče ne vadi klavirja, nikamor ni treba nikogar peljati, nikogar spodbujati naj naredi nalogo, knjige se ne valjajo po vseh kotih. Tišina je in mir…

O blaženost. Koliko časa lahko traja? Ne bo prav dolgo, zato je treba uživati, dokler gre. Pa ne gre zato, da bi ne bilo dovolj lepo, ko smo skupaj. Je! Najlepše je! A vendar ima tudi tišina in samost svoj čar, še posebej, ker je tako redka. Zato vsak moj atom uživa in če bi bil maček, bi bržčas predel.

Sposodil si bom kar delček intervjuja, ki ga je imel Vinko Ošlak, o Kocbeku, s Heleno Koder…

»Lagali so kakor smrkavci, tako nekako pravi (Kocbek) v tem odgovoru. In to jih je zadelo. Da jih ujameš, da so to smrkavi lažnivci brez karakterja... To je tisti problem.

Da se Kocbek ni zmotil, priča več ko sramoten razpust te partije, ki je včeraj imela sto tisoč članov, danes je pa ni več. Kje je vsa ta komunistična zavest? Če izvzamem zločin umorov, zame največje zlo teh komunistov ni bilo to, da bi bili kdaj komunisti, temveč da nikoli to niso bili! To so bili bleferji in to je njihov in naš glavni problem. Če bi ti ljudje kdaj koli samo pol ure bili komunisti po svojem srcu, potem bi danes imeli v Sloveniji močno komunistično partijo Slovenije, ki bi nadaljevala tradicije nekdanje socialdemokracije, delavskega gibanja in tako naprej. Imeli bi močno opozicijo v parlamentu, inteligentno opozicijo – ne pa, da imamo neke invalidne pokvečene pojave, ko ne veš, kako se kdo imenuje in kje rdeča barva postane rumena. Vemo, kaj to pomeni v kemiji, kajne? To je tisto, kar lahko očitamo komunizmu, da ga v resnici nikoli ni bilo. In Kocbekov intervju to razgalja, izkazuje zlaganost te skupine. To niso bili fanatiki, ki bi za kak velik ideal bili pripravljeni iti tudi v zločin. To niso besi Dostojevskega. To so oportunisti in filistri najslabše vrste.«

Toliko vsem tistim, ki bodo poslušali Stanovnikovo rohnjenje ob 27. aprilu…