Na teden popijemo približno 14 litrov mleka. Otroci imajo vsaj en obrok dnevno na mlečni osnovi. Kuhamo gris ali kosmiče, čokolinom in različnim žitnim kroglicam pa se skušamo čimbolj izogibati (vedno seveda ne gre). Glede na količino ni čudno, da smo se »abonirali« na mlekomatu, ki je na bližnji kmetiji. Tako »ubijemo dve muhi na en mah«. Mleko je precej cenejše (60 centov) in še od krave je (kar za ono iz mlekarne, ki zdrži po pol leta ne morem ravno trditi…).

Pa ne bo tekla beseda o kakovosti mleka, ampak o pozabljivosti in poštenosti. Ko smo v četrtek zadnjič polnili zalogo mleka, se je zgodilo, da smo ključek na katerem je shranjena določena vrednost, pozabili v reži mlekomata. Tega do danes, ko nas je pot spet vodila po novo zalogo, niti nismo vedeli. Na vratih pa se je začelo. »Kje pa je ključ?« »Kaj sem imel takrat oblečeno, morda je v kakšnem žepu?« »Poglejmo še v avto, morda je v kakšnem predalu?« Pa seveda ni bil…

Ni bilo druge, na hitro smo morali zbrati določeno število kovancev (zakaj mlekomati delajo samo na kovance?) in vzeti pot pod noge. Kot bi bili domenjeni, je bil, kljub pozni uri, eden od domačih še pokonci in to celo ob mlekomatu.

Od tu naprej si lahko zgodbo predstavljate sami. Dejansko so našli pozabljeni ključek v reži aparata in ga shranili do danes. Malce so nas preverili, če je ključ res naš, ampak če slutiš da si ključ pozabil tam in da tudi veš koliko denarja je še na njem, potem si pač pravi. »Napišite svojo telefonsko na ključ,« so svetovali, »bomo drugič hitreje vedeli za koga gre!«

Seveda bi šlo lahko tudi drugače in ostal bi slab okus pa jeza na lastno pozabljivost. Tako pa sva se z ženo vrnila z dobrim občutkom, da ljudje okoli še opazujejo in povedo lastnikom kmetije o najdenem predmetu, ti pa so bolj zadovoljni, da so lastnika našli, kot da bi se veselili nekaj deset lahko pridobljenih evrov.

Morda je primer nekoliko šolski, kaže pa, da v vsej poplavi takih in drugačnih barabij o katerih nas dnevno obveščajo mediji od tod in tam, še vedno najdemo primere, ki to demantirajo. Ljudje smo po naravi dobri in pošteni, tudi danes, tudi tukaj.