Ko je dopusta že konec, se začne »podopustna depresija«. To misel sem v teh dneh slišal že velikokrat. Pa moram reči, da zanjo obstaja dobro zdravilo. Delo! Najprej se v službi zakoplješ v stvari, ki te že dolgo čakajo, potem pa popoldne vse skupaj začiniš s kakšnim fizičnim opravilom, recimo s košnjo. Ko pade mrak, je depresija daleč in v kosti se zaje prijetna utrujenost. Otroci nimajo časa za prepire, kajti pobirali so vrtne poljščine in nabijali nogomet, z ženo sediva na kavču in misliva na nič. Še za načrte ni prave volje.

Fizična delo združeno s potenjem in povišanim srčnim utripom je tudi balzam za zdravje in dolgo življenje. Le pretiravati ni treba.

Mestni muzej Ljubljana vsako prvo sredo v mesecu pripravi javno vodstvo po antični Emoni, ki bo kmalu slavila 2000 letnico. Zbrala se je kar lepa skupina obiskovalcev, ki je s številom kar nekoliko presenetila vodičko. Pa se ji ne bi bilo treba nič opravičevati, kajti slabi dve uri trajajoči sprehod je kljub delom na arheoloških parkih, opravičil vsa pričakovanja.

Zakaj se mi je zdelo primerno popeljati otroke na ta obhod? Veliko se sprehajamo po mestu, a le redko poglabljamo v njegovo zgodovino. Menim, da to ni prav. 2000 in več letna zgodovina življenja na teh prostorih je pustila pečat tudi nam, ki Ljubljano naseljujemo danes. Poznavanje antike je zato ključnega pomena tudi za razumevanje današnje ljubljanske urbanistične ureditve.

Obhod smo začeli pred Mestnim muzejem, ga nadaljevali na Mirju, ki ima mimogrede rimsko ime (pomeni namreč »za zidom«). Potem čez Aškerčevo do nekdanjega foruma (tam zdaj stojijo bloki). Potep smo nadaljevali ob Cankarjevem domu, kjer je arheološki park s krščansko bazilko. Nato smo se ustavili ob ostankih rimskega zidu, ki so v temeljih Nunskega samostana. Čisto nov je bil pogled na novo odkrit del rimskega zidu pod Slovensko, ki so ga odkrili ob kopanju garažne hiše pod Kongresnim trgom. Zaključili pa smo z znamenitim Emoncem, ki je bil nekoč nagrobni kip nekega bogatega prebivalca tega mesta iz drugega oz tretjega stoletja. Emona je bila sorazmerno majhno rimsko mesto, ki pa je imela živahno krščansko skupnost. Tej je dve pismi napisal celo sv. Hieronim, prvi prevajalec svetega pisma.

Nič ni narobe, če poznaš svojo zgodovino, res pa je, da velikokrat okoli nje hodimo z zaprtimi očmi…

Takole je izgledala Emona. Glavne ulice še danes potekajo v isti smeri, kot emonske.

Na Mirju je arheološki park, kjer lahko občudujete 2000 let staro talno in stensko gretje.

Plečnik je zbral ohranjene rimske ostaline in jih združil v piramidi, ki je prenovljena, zopet na ogled.

Najlepši ohranjeni del antične Emone je starokrščanska bazilika ob Cankarjevem domu, kjer je v nekdanji krstilnici tudi ta lepi mozaik.

Nadškof Uran in njegova usoda bosta še dolgo polnila prostor in čas naših medijev. To se je že pokazalo. Za razliko od ostalih medijev, ki so se v želji po čimbolj sveži in inovativni zgodbi zatekli celo v gostilno rojstnega kraja glavnega protagonista, smo na našem mediju zavezani zgolj preverjenim informacijam. In te so, roko na srce, precej skope. Pranje umazanega perila v javnosti je domena »rumenih« medijev in mi tja pač ne sodimo.

Če nekdo ne razume ustroja Cerkve in ga zato (zlonamerno) primerja s sekulariziranim dojemanjem sveta, to več ni naš problem. Zato da bi nas ljudje bolj poslušali, ne bomo vsake trditve spremenili v komentar in obračali besed tako, kot bi jih nekateri radi slišali. Žal pa vsega tega ne razumejo niti verniki. In to je tisto, kar bi moralo vodstvo Cerkve najbolj skrbeti. Ni namreč vseeno, kako postopaš z ljudmi, še posebej ne s tistimi, ki so na izpostavljenih položajih.

Zato bi bilo v duhu razjasnitve omenjene zgodbe najbolje, da se Uranov(i) otrok(ci) že enkrat javi(jo) in razkrije(jo), saj smo v zadnjih mesecih že tolikokrat slišali »da smo pod kožo vsi krvavi«. Naj se resnica že vendarle izkaže. Dokler bomo vztrajali pri trditvah v smislu »rekla kazala«, pač ne moremo pričakovati konca ugibanj. Dokler se ne izkaže nasprotno, jaz Uranovi, javno izrečeni, besedi verjamem. Zakaj ji nebi? Zaradi govoric?

Tisto kar v tem primeru boli, je nonšalantni odvzem dobrega imena. In tu razumem del javnosti, ki je bil nad ravnanjem Cerkvenih oblasti začuden. Ukor je eno, kazen drugo, to kar pa se dogaja zdaj je nekaj, kar bi nam v duhu Jezusovega nauka moralo biti tuje.

Pismo me je čakalo:

»Pozdravljen. Sinoči sva jo primahala z dopusta v Posočju domov.

Že malo prej sem prejel čudne informacije o odstavitvi Urana, med dopustom pa sem slučajno bil na ljubljanskih poročilih in slišal grde stvari…«

»Mi lahko razložiš, kaj misliš ti. Jaz predvidevam, ker so se pač vsi zavili v nek čuden molk, da so v ozadju grdi posli, ki NE SPADAJO V CERKEV!!! Sem malo pogledal v tvoj blog in tam nisi zapisal nič. MORAŠ biti tiho???.«

Ne, ni mi treba biti tiho, le poletna spokojnost se me še drži in enostavno se še nisem uspel prepričati, da bi vstopil v običajni vsakdan. Za to bo čas že jutri. Danes mi pade na misel le beseda »pokorščina«. V Cerkvi je bila včasih bolj uporabljena in tudi bolj čislana. Če ti nekaj rečejo, pač sprejmeš, pa četudi imaš o tem drugačno mnenje. Še več, četudi si prepričan, da so se zmotili. O tem nam pričajo Frančišek Asiški, p. Pij, p. Leopold Mandić, Favstina Kowalska in vrsta drugih. Svojih težav niso obešali na velik zvon, ampak so »vsak dan znova vzeli svoj križ na svoje rame«… Brez medijev, brez javnosti, brez pohujšanja vernikov. (Tudi »pohujšanje« je ena takih besed.) Stvari se slej ko prej pokažejo v pravi, resnični luči. In takrat se zasveti tudi podoba »zvestega ali malopridnega služabnika«.

Čas kislih kumaric je in eno izmed stvari, kjer se lahko pričkamo, so si izbrali za pisanje. In kjer je žolč, veliko jeze in nepotrebnih besed, se novice boljše prodajajo. Ne pozabimo tega…

Čoln je mirno rezal kristalno čisto, turkizno barvo morja. Brez naglice, kot v počasnem filmskem posnetku. Potem je pod njem zaplavala plavalka. Zdelo se je, da ni od tod, ampak da se zliva z ozadjem. Vse skupaj je trajalo le nekaj drobnih trenutkov.

Minil je čas dopusta, ki je bil v marsičem poseben. Morda največja razlika je bila v dejstvu, da beseda »moram« tokrat ni imela domovinske pravice. Manj dolžnosti, več radosti, več spontanosti, več skupnega časa. Tako se za časopise in poročila nismo menili. Afere in politika nam niso kvarili dni. Še vremenska napoved nam je bila sporočena tako spotoma, v klepetu s prijatelji in znanci.

Ko to pišem je nad menoj luna, ki se debeli in na drugi strani prostranstvo zvezd. Kako fizično majhni smo! Kljub vsemu pa lahko o tem razmišljamo, pišemo, sporočamo. Morda smo majhni na pogled, a veliki v misli, ki to lahko zajeme.

Baterije so polne. Novi izzivi pred nami. Poletja še ni konec, a lepši in polnejši del je minil.