Vsakič znova, ko se odpravim v trgovino po kakšno leseno desko (za sliko seveda) sem presenečen, ker ne morem dobiti domače, slovenske. V velikih trgovskih centrih me vedno pričakajo ravne, lepo zapakirane in presušene, tudi cenovno ugodne, tuje »dilce«. Pa se zamislim ali ni Slovenija, poleg Norveške, najbolj gozdnata država v Evropi? Kako to, da ne morem kupiti navadne lepo osušene in zapakirane deske iz domačega gozda? Pa saj videvam polne tovornjake hlodov, ki jih vlečejo iz gozdov?

Malo sem se pozanimal in ugotovil, da večino lesa izvozimo. Na sever v Avstrijo in Nemčijo. Ja bravo, bi vzkliknil kdo. Naš les gre za med. Res smo uspešni, saj prodajamo v tujino. Zakaj pa potem na vlakih, ki vozijo iz smeri Avstrije videvam polne palete razrezanega lesa? Zakaj izvažamo mleko v Italijo, potem pa od tam kupujemo jogurte in mlečne izdelke? Bistveno dražje seveda?

Je že tako, da smo glede tega prav zaostali. Prodajamo (poceni) surovine in kupujmo (drage) končne izdelke. Ali res nimamo znanja, da bi sami razrezali in osušili tiste hlode in jih potem (dražje) prodali? Je že kdo izračunal koliko stane eno drevo, če ga prodamo kot hlod in koliko stane isti hlod, če iz njega naredimo uporaben izdelek? Zakaj nimamo več vrhunskih lesnih podjetij, ki bi visoko kakovostne izdelke iz domačega lesa, prodajali (drago) v tujino? To bi bil presežek.

Pravkar berem, da smo imeli Slovenci letos, kljub suši, izjemno letino pšenice. Bilo jo je za okoli 150 tisoč ton, kar je skoraj toliko, kot jo sami potrebujemo. Spet bi lahko kdo rekel, da je to odlično, saj smo skorajda zadostili svojim potrebam. Pa jim nismo! Ker kmetje za pšenico niso mogli iztržiti tržne cene, so večino pridelka prodali v Italijo in Avstrijo, nekaj celo v Indijo.

Ni treba biti ravno jasnovidec, da ugotoviš sosledje dogodkov. Ko bo mlinarjem zmanjkalo moke, jo bodo morali kupiti v tujini. Morda se bodo odločili in bodo kupili kar (dražjo) moko, morda celo iz tistega zrnja, ki so ga v tujino prodali naši kmetje. Če prištejemo še rekordne, kar eno tretjino višje trgovske marže kot so v Evropi, potem je na dlani, da se bo kruh prihodnje leto (spet) podražil.

Pa kje imamo pamet?

 

Že 22. 8. je bilo objavljeno, da bo Dejan Karba ponovno odprl fronto proti cerkvenim vrhovom. Po slabem tednu se je to danes zgodilo. Na naslovnici. Z obrazom ob obrazu svojega »sina« zre v nas kardinal Franc Rode.

Včasih je padalo po Cerkvi takoj po pridigi ob Velikem šmarnu, zdaj pa očitno pridige ne sprožajo več take medijske odmevnosti in je treba poiskati drugačno »municijo«. Najbolj bode v oči, da se je nekoč osrednji slovenski dnevnik spustil na nivo Slovenskih novic. Članek so namreč objavili na naslovnici, tam pa se, kakopak, objavljajo le najpomembnejše novice. In to, da v Sloveniji Peter S. išče očeta, je pač prvovrstna novica, ki si zasluži polstransko objavo na velikih Delovih plahtah.

Po Uranovem očetovstvu smo tako dobili še Rodetovo. Pravzaprav bi bilo komično, če ne bi bilo žalostno in tragično. Umazati človeku ime je pač hitro mogoče, povrniti nemogoče. Pustimo ob strani to, da je »nesojena mati Rodetovega otroka« sama zavrnila to možnost, vprašajmo se, zakaj se je »sin« odločil poiskati »očeta« po 40 letih? In to prav zdaj, ko imamo dve tako podobni novici, o dveh osebah na tako podobnih položajih, ki obe majeta avtoriteto Cerkve? Komu je v interesu, da se Cerkev čimbolj oslabi in zrelativizira njeno poslanstvo?

Kdo so »viri« znotraj Cerkve, ki prilivajo olja na ogenj in ki poskrbijo, da zasebna pisma škofom pristanejo v medijih in da se polpreverjene informacije širijo med ljudi? Dvomim sicer, da se nam v Rimu smejejo, lahko pa se zamislijo nad nami, kaj nas žene, da delamo s svojimi ljudmi kot svinja z mehom? Ker nam ni nič sveto? Ker so to res novice za prvo časnikovo stran? Nekoč je beseda nekaj veljala, še sploh, če jo je izrekla avtoriteta. Danes veljajo le še DNK testi…

PS: Zdaj čakam še to, da bo Karba pripravil intervju s Stresovo hčerko in Turnškovima dvojčkoma. To bo res uspeh slovenskega novinarstva.

 

Nisem vedel, da Emil Milan Pintar piše blog. Nasploh sem glede prebiranja stvari, ki me direktno ne zanimajo, precej rezerviran. Ampak trditev v naslovu je tako… (ne najdem dovolj krepkega izraza), da me je seveda zanimalo kakšne argumente ima. Ko sem jih prebral nekaj, sem ugotovil, da ne gre za resno pisanje, ampak za strah, ki je znotraj votel, okoli ga pa nič ni, vendar pa ima (kot vsak strah) VELIKE oči. Pravzaprav, glede na zapisano, ne vem če z gospodom, ki je bil (med drugim) svoj čas partijski predsednik vlade v senci, živiva v isti državi.

Pintarjev zapis si ne zasluži resnega komentarja, ker je v njem toliko osebnih (zlonamernih), nikjer dokazanih interpretacij, ki so še najbližje pravljicam. Vile in škratje so bolj verjetni, kot pa Pintarjeva izjava v smislu »da je RKC že v tem času vršila izjemen pritisk na Partijo, da prizna povojne poboje, se opraviči in »sprejme pokoro«. Neprestano je poudarjala, kako je Partija »izkoristila osvobodilno vojno za komunistično revolucijo in prevzem oblasti«. Zakaj tak pritisk? Kmalu je postalo jasno, zakaj. da bi prikrila (in deloma opravičila), da dejansko to sama počenja v procesu osamosvajanja Slovenije. Saj poznate alegorijo o tatu, ki je kričal: »Držite tatu!«. RKC se ni pripravljala na osamosvojitev Slovenije, temveč na prevzem oblasti!«

Ne bom o tem na kak način bi RKC (pravi da s tem misli na institucijo, ne na duhovnike…) lahko vršila pritisk na partijo, niti o tem kakšno pokoro bi partiji Cerkev lahko naložila, pa tudi o Cerkvenem prevzemu oblasti se mi ne da razpravljati, ker ne gre za resne teze (morda za kakega Alan Forda).

Raje bom stvar zastavil nekoliko obrnjeno. Naj gre nekdo na Prešernov trg in se izdaja za kristjana. Bo prej dobil kos kruha ali klofuto nestrpneža? Naj se prijavi na delo v neko podjetje in zapiše, da je kristjan. Bo zaradi tega prej dobil delo, ali ga zaradi njegovega prepričanja raje ne bodo sprejeli, ker je očitno fundamentalist? Naj gre katoličan javno v politiko. Bo zaradi tega dobil več ali manj glasov na volitvah? Odgovori so na dlani in niso taki, kot nam jih prodaja Pintar…

Kristjani so danes na svetu najbolj preganjano verstvo. Tudi v Evropi je do kristjanov vse več nestrpnosti, v Sloveniji še posebej. Odkod torej tako abotne trditve, da je Cerkev Jankoviću preprečila, da je postal predsednik vlade? Pa kaj senčni bloger meni, da je kardinal Rode v parlamentu lobiral proti Jankoviću? Ali ni bilo tako, da je imel Janković vso možnost sestaviti vlado, pa je zaradi svoje arogance ni…?

V ozadju pisanja Emila Milana Pintarja so strahovi, prividi in nezadovoljstvo z lastno vlogo in pomenom. Nekdo mora za to prevzeti krivdo. Če drugega ni, pa RKC s "svojo domobransko vojsko" za katero se "ni nikoli opravičila".

 

Letošnja letina pridelkov na vrtu je bila, za razliko od njiv, ki jih je prizadela suša, rekordna. Paradižnik, paprika, korenje, še prej pa čebula in česen, so obrodili kot že dolgo ne. Dolgo vroče vreme in redno zalivanje so naredili svoje. Srečo imamo, da je pred hišo vodnjak in tako kljub suši za zalivanje, nismo odvisni od vode iz pipe.

Če pomislim, da je nekoč skoraj vsaka hiša imela svoj vodnjak in da so jih takrat, ko so dobili v hišo tekočo vodo množično opuščali, se zdaj vračajo časi, ko bomo okoli hiš spet delali vodne zbiralnike. Taka voda je za zalivanje in splakovanje popolnoma dobra. Pa še nič ne stane.

Paradižnik je lep, kot iz kake reklame. Stric vsako leto sam vsadi seme in nato vzgoji sadike različnih vrst. Letos mu je zelo uspel izbor. Od malih grozdnih paradižnikov, do velikih volovskih src, ves asortima rdečih sadežev. Popoldne se ustavim na vrtu in najraje kar iz rastline same smukam male, sočne paradižnikove jagode.

Hkrati pa me zreli paradižniki opozarjajo, da je poletja konec. Že čez nekaj dni bo prišla v goste jesen. Kot dober gospodar, ki je obilno razdelil svoje dobrine, se narava pripravlja na počitek. In hkrati pripominja, da bo treba domisliti načine navodnjavanja večjih površin, če se bomo s tako toplimi poletji, kot je bilo letos, zdaj večkrat srečevali.

 

 

Lepo je, ko skupaj sedimo pri zajtrku in načrtujemo dan.

Stanovanje diši po svežem kruhu in kavi.

Otroci krmežljavo v očeh iščejo zaspančke.

Jutro je, nov dan, nova priložnost.

Svetloba dneva nas boža skozi okna.

Tekmujemo, kdo bo drugemu naredil veselje.

Tako malo je treba, da prisede… sreča. Nevede smo jo povabili v svojo sredo.

Ko si obuvamo sandale, zazvoni telefon.

Dedek je. »Kdaj pridejo vnuki?«

»Danes pa ne. Naredili smo načrt, gremo na lepše.«

»Kaj ni najlepše doma? Pri svojih?« sprašuje stari ata.

»Saj te vzamemo s sabo. Pridi še en sedež v avtu imamo prost.«

Malo omahuje, a ko ga nagovori najmanjši vnuk, že išče kopalke.

Na morje gremo. Na kopanje in sladoled.

S pesmijo in uganko v avtu.

Skupaj.