Slovenci smo vedno nekoliko zaostajali za vsemi „dobrodatmi“ širnega sveta. Tako so npr. grafiti, ki so jih zdaj polne naše stene in vlaki, „mazali“ Ameriko že kakih 20 let pred nami. Tudi velika nakupovalna središča, ki jih je naša država zdaj polna, so bila pred osamosvojitvijo le na „gnilem zahodu“, mi pa smo imeli veliko majhnih slabo založenih prodajaln. Nama in Maxi sta bila vzorec.

Iz zahoda so prihajale tudi novice o nasilnih ropih in strelskih obračunih. Temu so popularnost dvignili še holivudski filmi. Ampak nekje na dnu srca, smo upali, da pa se to pri nas, tu pod Alpami, vendarle ne bo zgodilo. A se je in se...

Ropi niso več nobena redkost. O ropih pošt in bančnih poslovalnic beremo redno. Da pa smo stopili na diviji zahod, kažejo zadnji strelski obračuni. V torek je na dolenjskem zaradi zemljiškega spora pod streli padel nič krivi geodet, v sredo je strelec v Kranju obračunal s sorodniki in si kasneje sodil še sam...??!!

Nasilje narašča. Vtis imam, kot da si človek kupi pištolo in grozi že, če je nervozen. Ko mu dvigne pokrovko, jo še nabije in išče koga bo ustrelil. Brez misli naprej. Oči mu zalije kri in besa ne zna več krotiti. Zakaj? Za nekaj metov lastnine, za nekaj napačnih besed... Tudi samomori so postali spektakularni. Z avtomobilom po avtocesti v nasprotno smer. Ne razumem, kako je mogoče, da če nekomu ni sveto lastno življenje, da mu ni mar za nedolžnega, ki se je znašel v napačnem trenutku v avtomobilu nasproti.

Vse skupaj kaže na obupno pomanjkanje vrednot. Življenje ni več vrednota, miroljubnost ni več vrednota, potrpljenje, prijaznost, ljubeznivost... niso več vrednote. Človeško dostojanstvo je v takem primeru le še črka na papirju, mi pa osupli gledamo okoli in ne najdemo več pravih besed.

 

Začetki in konci šolskega leta so zame najbolj stresni v celem letu. No, začetki morda še malo bolj, kajti na koncu vsaj ni toliko obveznih roditeljskih sestankov. Glede na to, da smo po večini kriterijev velika družina, si na začetku šolskega leta kar podajamo kljuke različnih šol, vrtcev, učilnic, dvoran…, kjer predstavljajo učne programe in delijo vseh vrst informacije.

Tako sva z ženo s sestanki začela prejšnji petek in do konca tega tedna imava dnevno vsaj en roditeljski sestanek, razen četrtka, ko imava isto popoldne dva.

Roditeljski sestanki so pač nujno zlo. V prvem delu so namenjen splošnim zadevam, v drugem delu pa bolj specializiranim, posameznim skupinam, volitvam v svete šol in vrtcev in podobno.

Vsaj 90 % vseh povedanih stvari bi lahko izvedeli s pomočjo spleta in elektronske pošte, ampak »osebni kontakt šteje«. Ja, razumem. Tam kjer imajo enega otroka, je pač zabavno spremljati delo šole in se ukvarjati z njihovimi problemi, sedeti na sestankih in modrovati o izobraževalnih prijemih, izbirati najugodnejše ponudnike šolskih izletov, ter razreševati disciplinske primeri. Ko pa imaš več otrok in pri vsakem doživiš podobno izkušnjo, potem do tega zavzameš bolj ohlapen odnos. Takrat enostavno zaupaš. Učitelji in ostali šolski delavci so usposobljeni za šolsko delo, zato mi ni treba ravno vsake njihove odločitve preverjati. Tega niso počeli niti naši starši…

Pri šolah in bankah imam najraje, da me pustijo čim bolj pri miru. Navadno ne uspe… žal!

Trend danes pa je obraten. Starši ne zaupamo, še več, kar iščemo napake. Beremo strokovno literaturo, presojamo v skladu z vzgojnim modelom, ki ga sami izvajamo in težave so tu. Po mojih izkušnjah je vsako leto slabše. Starši na roditeljskih sestankih vse bolj »učimo« učitelje. Nekje bi imeli namesto šolskih stolov za sedenje žoge, drugod ni prav, ker še vedno uporabljajo kredo, ta pa se praši in negativno vpliva na dihala. Vseh vrst bizarnosti slišimo in včasih kar ne veš ali je res, kar slišiš.

Pred leti smo govorili o tem, da je manjše število otrok nujno privedlo do razvajenosti. In ti razvajeni otroci smo zdaj odrasli in imamo svoje otroke. Poglede naših staršev smo še bolj radikalizirali, svojim otrokom želimo nuditi največ. Če jim ne moremo ponuditi vsega, od svoje sobe, bogatih daril, oblek in računalnika, do varčevalnega računa za študij, je boljše, da jih nimamo, pravijo nekateri! To se odraža že v najnežnejših letih, ko bi se otroci radi še igrali, ambiciozni starši pa za vsak dan najdemo vsaj kakšen krožek, glasbeno šolo in športno dejavnost. In šole strežejo našim zahtevam. Ponujajo vseh vrst dejavnosti, kot v samopostrežni trgovini. Poleg vsega od šole zahtevamo, da so naloge do odhoda domov opravljene, da bi imel otrok popoldne čas še za kakšno obšolsko dejavnost ali trening. Če temu ni tako je treba to takoj povedati na roditeljskem sestanku, saj smo se vendar tako domenili.

In če otrok v šoli ni uspešen, za to prav gotovo (bognedaj) ni kriv otrok, še manj starši, ampak šola, ker »otroka ni uspela dovolj motivirati«. Podobno je z vzgojnimi problemi. Niso krivi otroci in starši, vedno so krivi drugi, končno tudi šola, ker problema ne zmore rešiti. Brez kazni seveda. Kazen je preživeta! Naši otroci morajo živeti v drugačnem svetu.

Od učitelja zahtevamo telefonske številke in njihove elektronske naslove, da jih lahko vedno pokličemo in nad njimi izlivamo svoj bes ob neuspešnih ocenah. Poleg tega jih pošiljamo na izobraževanja in preverjamo njihovo uspešnost. Opravičil skorajda ne pišemo več z vzrokom otrokove odsotnosti, ampak samo naj opravičijo izostanek. Špricanje je bilo včasih vsaj nespodobno, danes je s starševskim podpisom legitimno. Človek se vpraša, do kje lahko to gre?

Zato v zadnjem času na roditeljskih sestankih iščem razumnost. Obstaja tudi svet izza mojega otroka. Tudi tega hočem videti in upoštevati. Predvsem pa hočem zaupati šoli in njenim učiteljem, pa čeprav se morda včasih z njimi tudi ne strinjam.

 

Ne vem, zakaj je bilo treba izpostavljati, da na koprski proslavi ni bilo vladnih predstavnikov. Glede na ikonografijo, ki so jo organizatorji tam ubrali, vladne predstavnike čisto razumem (celo Erjavca). Že Bazovica je pred dnevi nakazala, kako žvižgajoče nekateri razumejo udeležbo predstavnikov vlade. V Kopru pa se je dogajalo še vse kaj drugega.

Najprej bi bilo dobro, če bi organizatorji pojasnili, ali so imeli v mislih poosamosvojitveno slovesnost, ali eno tistih iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Nedopustno je namreč, da so tam plapolale totalitarne zastave. Kako je mogoče, da so vihrale zastave s peterokrako zvezdo, glede na to, da smo se pred dvajsetimi leti odločili, da bomo totalitarizem zavrgli? Totalitarizem s tajnimi službami, delovnimi taborišči, političnimi zaporniki, privilegiranim partijskim aparatom, komisarsko milico, spolitizirano vojsko, okostnjaki v omarah in vseh vrst samoupravnimi pravljicami? Si lahko predstavljate, da bi na nemški državni praznik v enem izmed večjih nemških mest, tam vihrale zastave s kljukastim križem? Jaz si zelo težko. Pri nas pa se slavnostni govornik, ki je bil celo predsednik republike od tega ni distanciral. Zato pa je obračunaval z aktualno, sebi nenaklonjeno, vlado.

Poleg tega so bili na proslavi tudi transparenti, ki so poveličevali vlogo največjega vojnega zločinca nekdanje socialistične države.

Ko je torej predsednik pokrajinskega odbora Zveze združenj borcev za vrednote NOB za južno Primorsko Jerko Čehovin dejal, da ni zadovoljen z dejstvom, da v Koper ni bilo nikogar od predstavnikov vlade, je s tem samo povedal, da je pričakoval ljudi, ki bodo držali svečico tej neposrečeni scenografiji. "S tem so ponovno pokazali, da ne znajo združevati, ampak deliti," je dejal. Žal je resnica obrnjena, v Kopru so se tokrat jasno opredeli proti demokraciji in proti združevanju. Kakšna je namreč demokracija, kjer poveličujejo rdečo zvezdo in totalitarnega samodržca, ki je ukazal največji masaker nikoli obsojenih političnih nasprotnikov? Domoljubni dogodek vrnitve Primorske matični domovini so namreč izkoristili, da so prodajali ideološke parole.

Organizatorji so imeli pač proste roke pri vsem, saj ni šlo za državno, ampak občinsko proslavo. Prav! Ampak sprenevedanje o tem, zakaj vlada na to ni pristala, je pač jalovo. Demokratična Evropa v kateri živimo, je tako ikonografijo večinoma zavrgla. No, v Rusiji pa se še pojavijo častilci Stalina. In pri nas Broza…

Prav lahko bi vsi praznovali vrnitev Primorske matični domovini (končno gre za praznik pri katerem se lahko vsi poenotimo, da je šlo za nekaj hvalevrednega od česar imamo vsi korist), tako pa so tam ob petju partizanskih Hej brigad, želeli gostiti le en del političnega spektra. In to so tudi dobili, žvižgali pa so v prazno.

Ne vem zakaj mi ob tem naslovu vedno pridejo na pamet svetopisemske besede, kar boste sejali to boste želi. Verjetno gre za jasno vsebinsko navezavo, ki ima na eni strani vzrok in na drugi posledico, oba konca pa sta na isti »palici«.

Prejemanje in dajanje, setev in žetev, so torej povezani in dokler so uravnoteženi, ne pride do konflikta. Ko pa nastane disharmonija, ki je navadno povezana z nepravičnostjo, takrat izbruhnejo težave. Če si obilno prizadevamo za nekaj, žetev pa je pičla, je nekaj narobe. Prav tako je narobe, če se nekdo čuti opeharjenega, ker ves čas dela, za to pa ne prejme poštenega plačila. Ampak to so le zunanji, navidez najbolj izstopajoči primeri, ki smo se jih, v svetu kakršnem živimo, žal preveč navadili. Posledično smo dobili do takih primerov »trdo povrhnjico« in ob pogledu na stisko, se nam prižgejo vseh vrst obrambni mehanizmi, da ne storimo tistega, kar nam srce veleva, da bi morali.

Pa ne gre samo za dobrodelne donacije ali pomoč v hrani, včasih je čas, prostovoljno delo, nasvet, morda le dobra volja na pravem mestu tista, ki spreminja svet. In ravno za to gre, za spreminjanje sveta…

Svet pa ne moremo spremeniti tako, da bi spremenili druge, začeti moramo pri sebi. V tujini, zlasti v ZDA ima javno, prostovoljno delo za skupnost posebno mesto. Pri nas se prostovoljstvo sicer uveljavlja, a počasi. Skrb za starejše, dežurstvo v karitativni organizaciji, pomoč otrokom, ki imajo težave v šoli… vse to so možnosti, ki se ponujajo, a se jih še premalo poslužujemo, predvsem pa velikokrat ne prepoznamo svoje vloge.

Spominjam se slikarja, ki vsako leto prinese svojo sliko na Karitas in jo daruje za ljudi v stiski. Na vprašanje zakaj, je odgovoril, da ga njegov dar osrečuje. »Darovati pomeni dobiti!« Prav podobna je zgodba prostovoljca v domu ostarelih, ki se enkrat tedensko v popoldanskem času, poln vtisov neke drugačne življenjske izkušnje, vrača v svoj vsakdanjik. »Prav toliko kot dam, tudi sam prejmem, ali celo več! Moje življenje se je po tej izkušnji precej spremenilo.«

Vedno torej obstajajo poti, le prepoznati jih je treba. Vprašanje kdo daje in kdo prejema je torej v tej luči zlahka rešljivo, ko prepoznamo, kakšna je naša vloga in jo sprejmemo. Tudi takrat, ko nimamo ničesar, lahko nekaj damo, če imamo odprto srce.

 

Trikrat razprodane Križanke, hrvaška produkcija, Tomaž Pandur in Evripid…

Medeja je bila v grški mitologiji hči kolhidskega kralja Eeta, Apsirtova sestra. Jazonu je pomagala pri pobegu s Kolhide, kasneje pa je postala njegova žena, mu rodila dva sinova. Ko pa jo je sklenil zapustiti zaradi politične poroke s hčerko kralja Kreonta, se ji pomrači um. Najprej iz maščevanja ubije Jazonovo nesojeno nevesto in nato, da bi Jazona še bolj prizadela tudi svoja otroka.

Tomaž Pandur se je v zadnjih letih nekaj bolj usmeril v besedila. Pred leti so bile njegove predstave bolj »vizualni šovi«, kjer je bilo temu tudi vse podrejeno. Tokrat zgodba, kjub šovu stoji na svojih temeljih, prestavljena pa je v nadrealistično krajino, ki ji je tokrat s scensko obliko pomagalo še deževno vreme z bliskanjem in udarjanjem kapelj po platneni strehi Plečnikovih Križank. Le nekaj se v vseh letih vendarle ni spremenilo. Če Pandurja nisi maral takrat, ga tudi zdaj ne maraš in obratno publika, ki mu je pred leti zvesto sledila, ga tudi tokrat ni pustila brez aplavza… Pandurjeva poetika je pač namenjena tistim, ki se v teatru radi počutijo nelagodno.

Tomaž Pandur je ob Medeji povedal, da si je prizadeval, da bi smrt upodobil poetično. Če je bila misel, da je smrt zaradi taktov Straussove Na lepi modri Donavi, lahko poetična, potem si tako življenje, kot gledališče, pač predstavlja nekoliko površinsko.