Začetki in konci šolskega leta so zame najbolj stresni v celem letu. No, začetki morda še malo bolj, kajti na koncu vsaj ni toliko obveznih roditeljskih sestankov. Glede na to, da smo po večini kriterijev velika družina, si na začetku šolskega leta kar podajamo kljuke različnih šol, vrtcev, učilnic, dvoran…, kjer predstavljajo učne programe in delijo vseh vrst informacije.

Tako sva z ženo s sestanki začela prejšnji petek in do konca tega tedna imava dnevno vsaj en roditeljski sestanek, razen četrtka, ko imava isto popoldne dva.

Roditeljski sestanki so pač nujno zlo. V prvem delu so namenjen splošnim zadevam, v drugem delu pa bolj specializiranim, posameznim skupinam, volitvam v svete šol in vrtcev in podobno.

Vsaj 90 % vseh povedanih stvari bi lahko izvedeli s pomočjo spleta in elektronske pošte, ampak »osebni kontakt šteje«. Ja, razumem. Tam kjer imajo enega otroka, je pač zabavno spremljati delo šole in se ukvarjati z njihovimi problemi, sedeti na sestankih in modrovati o izobraževalnih prijemih, izbirati najugodnejše ponudnike šolskih izletov, ter razreševati disciplinske primeri. Ko pa imaš več otrok in pri vsakem doživiš podobno izkušnjo, potem do tega zavzameš bolj ohlapen odnos. Takrat enostavno zaupaš. Učitelji in ostali šolski delavci so usposobljeni za šolsko delo, zato mi ni treba ravno vsake njihove odločitve preverjati. Tega niso počeli niti naši starši…

Pri šolah in bankah imam najraje, da me pustijo čim bolj pri miru. Navadno ne uspe… žal!

Trend danes pa je obraten. Starši ne zaupamo, še več, kar iščemo napake. Beremo strokovno literaturo, presojamo v skladu z vzgojnim modelom, ki ga sami izvajamo in težave so tu. Po mojih izkušnjah je vsako leto slabše. Starši na roditeljskih sestankih vse bolj »učimo« učitelje. Nekje bi imeli namesto šolskih stolov za sedenje žoge, drugod ni prav, ker še vedno uporabljajo kredo, ta pa se praši in negativno vpliva na dihala. Vseh vrst bizarnosti slišimo in včasih kar ne veš ali je res, kar slišiš.

Pred leti smo govorili o tem, da je manjše število otrok nujno privedlo do razvajenosti. In ti razvajeni otroci smo zdaj odrasli in imamo svoje otroke. Poglede naših staršev smo še bolj radikalizirali, svojim otrokom želimo nuditi največ. Če jim ne moremo ponuditi vsega, od svoje sobe, bogatih daril, oblek in računalnika, do varčevalnega računa za študij, je boljše, da jih nimamo, pravijo nekateri! To se odraža že v najnežnejših letih, ko bi se otroci radi še igrali, ambiciozni starši pa za vsak dan najdemo vsaj kakšen krožek, glasbeno šolo in športno dejavnost. In šole strežejo našim zahtevam. Ponujajo vseh vrst dejavnosti, kot v samopostrežni trgovini. Poleg vsega od šole zahtevamo, da so naloge do odhoda domov opravljene, da bi imel otrok popoldne čas še za kakšno obšolsko dejavnost ali trening. Če temu ni tako je treba to takoj povedati na roditeljskem sestanku, saj smo se vendar tako domenili.

In če otrok v šoli ni uspešen, za to prav gotovo (bognedaj) ni kriv otrok, še manj starši, ampak šola, ker »otroka ni uspela dovolj motivirati«. Podobno je z vzgojnimi problemi. Niso krivi otroci in starši, vedno so krivi drugi, končno tudi šola, ker problema ne zmore rešiti. Brez kazni seveda. Kazen je preživeta! Naši otroci morajo živeti v drugačnem svetu.

Od učitelja zahtevamo telefonske številke in njihove elektronske naslove, da jih lahko vedno pokličemo in nad njimi izlivamo svoj bes ob neuspešnih ocenah. Poleg tega jih pošiljamo na izobraževanja in preverjamo njihovo uspešnost. Opravičil skorajda ne pišemo več z vzrokom otrokove odsotnosti, ampak samo naj opravičijo izostanek. Špricanje je bilo včasih vsaj nespodobno, danes je s starševskim podpisom legitimno. Človek se vpraša, do kje lahko to gre?

Zato v zadnjem času na roditeljskih sestankih iščem razumnost. Obstaja tudi svet izza mojega otroka. Tudi tega hočem videti in upoštevati. Predvsem pa hočem zaupati šoli in njenim učiteljem, pa čeprav se morda včasih z njimi tudi ne strinjam.