Slovenci smo vedno nekoliko zaostajali za vsemi „dobrodatmi“ širnega sveta. Tako so npr. grafiti, ki so jih zdaj polne naše stene in vlaki, „mazali“ Ameriko že kakih 20 let pred nami. Tudi velika nakupovalna središča, ki jih je naša država zdaj polna, so bila pred osamosvojitvijo le na „gnilem zahodu“, mi pa smo imeli veliko majhnih slabo založenih prodajaln. Nama in Maxi sta bila vzorec.

Iz zahoda so prihajale tudi novice o nasilnih ropih in strelskih obračunih. Temu so popularnost dvignili še holivudski filmi. Ampak nekje na dnu srca, smo upali, da pa se to pri nas, tu pod Alpami, vendarle ne bo zgodilo. A se je in se...

Ropi niso več nobena redkost. O ropih pošt in bančnih poslovalnic beremo redno. Da pa smo stopili na diviji zahod, kažejo zadnji strelski obračuni. V torek je na dolenjskem zaradi zemljiškega spora pod streli padel nič krivi geodet, v sredo je strelec v Kranju obračunal s sorodniki in si kasneje sodil še sam...??!!

Nasilje narašča. Vtis imam, kot da si človek kupi pištolo in grozi že, če je nervozen. Ko mu dvigne pokrovko, jo še nabije in išče koga bo ustrelil. Brez misli naprej. Oči mu zalije kri in besa ne zna več krotiti. Zakaj? Za nekaj metov lastnine, za nekaj napačnih besed... Tudi samomori so postali spektakularni. Z avtomobilom po avtocesti v nasprotno smer. Ne razumem, kako je mogoče, da če nekomu ni sveto lastno življenje, da mu ni mar za nedolžnega, ki se je znašel v napačnem trenutku v avtomobilu nasproti.

Vse skupaj kaže na obupno pomanjkanje vrednot. Življenje ni več vrednota, miroljubnost ni več vrednota, potrpljenje, prijaznost, ljubeznivost... niso več vrednote. Človeško dostojanstvo je v takem primeru le še črka na papirju, mi pa osupli gledamo okoli in ne najdemo več pravih besed.