Po zraku letamo kot ptice,
V Sloveniji imamo interesno združenje, ki vztrajno izreka politične sodbe in skuša vplivati, da bi se politika ravnala po njihovem diktatu. To seveda ni Združenja soških ribičev ali morda fan klub Damjana Murka, ampak Zveza združenj borcev NOB, kjer so zbrani nekateri najbolj privilegirani slovenski upokojenci.
Ti še kar ne morejo dojeti, da je čas, ko je bilo treba za odločanje o nekem problemu vprašati za njihovo mnenja, že davno minil. Še več, danes delujejo kot relikt naše totalitarne preteklosti, ki nikakor ne more dojeti, da že 20 let živimo v drugačni, demokratični družbi, kjer imamo o problemih različna mnenja.
Velike besede o usodnosti predsedniških volitev, ki so pred nami, tako izpadejo ceneno demagoško, v želji aktivacije svojega članstva, da ja ne bi podprlo kakega drugega kandidata kot ga je izbral njihov predsednik v navezi s sosedom iz Murgelj. Vodstvo ZZB NOB torej ne zaupa svojemu članstvu, kajti vedno znova jim mora naznaniti, koga morajo podpreti. Morda gre v tem primeru tudi za naravno potrebo, saj je znano, da ljudje v poznih letih marsikaj pozabijo…
Predsednik ZZB NOB Janez Stanovnik močno pretirava o pomenu tokratnih predsedniških volitev. Vloga predsednika naše države je pač bolj ali manj protokolarna, obrobna, vezana na medije in glas v javnosti. Kako bi torej te volitve lahko bile plebiscitarne? Morda zgolj v tem, da ima Stanovnik v mislih Türkovo zmago v prvem krogu? Tudi če bi se to zgodilo, je dosedanji predsednik dokazal, da nam njegovo dojemanje več razrednih politik ne more več prav škodovati.
Morda tu le še misel o tem, zakaj borci vedno pridejo na prve strani časopisov in v osrednje termine radijskih in televizijskih dnevnikov. Kakšne zasluge imajo, da njihova podpora nekemu predsedniškemu kandidatu ali politični opciji zanima toliko ljudi? Zakaj se recimo javnost razburja, če se v kakšnih obrobnih Cerkvenih oznanilih najde kakšna misel o politiki, če pa »brko« s svojimi dediji sestankuje in razpravlja o politični situaciji z varčevalnimi ukrepi, pa je to sprejeto kot relevantno dejanje? Zakaj gre v prvem primeru za zlorabo politike, za politikantstvo, v drugem pa za javno podporo političnemu kandidatu ali primerni stranki? Kaj ljudje ne vidijo, da le zastopajo svoje privilegije in podpirajo vedno tistega, ki jim največ ponudi?
Najbolj »močna« pa je seveda naslednja Stanovnikova trditev: "Jaz ne delim družbe na levico in desnico, levica je nosilec moralnih vrednot, ki so bile potrjene v NOB-ju in za te moralne vrednote gre." Če so to moralne vrednote, ki so nas pripeljale v totalitarizem, kjer so bile grobo kršene človekove pravice, kjer ni bilo spoštovanja osebne lastnine, kjer je bila dovoljena le ena stranka in slišana le prirejena »resnica«, če gre za vrednote, ki so nas pahnile za železno zaveso, kjer je sodstvo delovalo po ukazu politike, na vrhu katere pa je bil »aristokratski« diktator, ki se je po svetu prevažal z ladjo in ki je vzel državo za svoj fevd…, potem se vam tovariš Stanovnik za te vrednote lepo zahvaljujem. Naj odidejo že enkrat na smetišče zgodovine!
Po treh urah spanja takoj na jutranji program. Včasih se zgodi tudi to. Pa je god blaženega Slomška pregnal vse slabe misli in res se je čutil praznik. NA programu smo med drugim razmišljali o Slomškovi aktualizaciji za današnji čas. Že res, da je Slomšek pripomogel k temu, da smo Slovenci ohranili Štajersko in Koroško s tem, ko je škofijski sedež prenesel v Maribor, a vendar se veličina tega človeka odraža še na veliko drugih področjih. Slomšek je bil predvsem človek vere. Vse kar je počel je imelo za sabo jasno versko noto s ciljem in potjo izvedbe. Slomšek nas lahko nauči, kako pomembno je, da ima človek stanovitnost in naredi vse, da zadane cilje uresniči.
Poleg tega, da je bil Slomšek človek vere in jasnega prepričanja, je njegova naslednja vrlina domoljubje. Ne nacionalizem, saj je vsakemu narodu priznaval njegove vrline, a vendar je tudi za svoj narod pričakoval in zahteval enako. In ni se ustavil. Na njegovih idejah je zrasla Mohorjeva družba, ki je Slovence naučila brati. Ja, prva slovenska založba ni Slovenska matica, kot nekateri zmotno navajajo. Mohorjeva je! In Slomšek ima pri njej častno mesto.
Naj ostanem še pri njegovem domoljubju, ki se je izražalo z veliko skrbjo za materni jezik. Kljub temu, da je bil cesarski, se pravi avstrijski, šolski nadzornik, si je dosledno prizadeval, da bi učitelji na slovenskih ozemljih, otroke učili v jeziku, ki ga ti razumejo. V ta namen jim je napisal tudi nekaj učbenikov in veliko pesmi, ki se pojejo še danes, če omenim samo tisto o Veselem hribčku. Ta nasploh priča o tem, da Slomšek ni bil kak zapet intelektualec, z glavo v oblakih, daleč stran od realnega življenja in človeških težav, ampak da je zrasel iz tega naroda iz kmečkih, preizkušenih korenin.
Slomšek mi je torej lahko vzor na več področjih. Priča o tem, da je velika narodova moč, če se skupno zavzame zase, za svoje cilje, jezik in kulturo. Tega pa nam manjka danes… Kako prav bi nam prišel kak novi Slomšek. Bog pa vedi, če bi ga v teh zmedenih časih sploh prepoznali.
Pomili smo cisterno od znotraj, jo poškropili z alkoholnim kisom in tako pripravljena čaka na prvi dež. Pravijo, da je treba vodni zbiralnik pomivati na dve leti, da se očisti in pomije vse, kar je veter nanesel na streho in dež spral. Ves dan smo praznili kakšnih 10 kubičnih metrov vode, kolikor jo je še bilo v cisterni. Na koncu je ostala le umazana usedlina. S sirkovo krtačo smo oprali stene in poribali dno. Človek kar ne verjame, kaj vse se nabere na dnu in kaj uporabljamo.
Kljub vsemu je deževnica najbolj »ekološka« voda. Je mehka, v njej ni apnenca. Če v taki vodi peremo, nam perila ni treba mehčati in voda na grelcih ne pušča vodnega kamna. Za zatiranje škodljivih stvari nekateri uporabljajo kemične pripravke, mi smo se odločili za alkoholni kis, ki prav tako uniči kar škodi, poleg tega pa močno razredčen ne pušča neprijetnega okusa.
Zvečer smo se po napornem dnevu zbrali ob mizi. Stric je pripravil flambirane banane. Obsedeli smo in razmišljali, kako za popoln trenutek ni potrebno veliko. Le prijetna utrujenost, zadovoljstvo ob opravljenem delu in prijazna beseda. Vse drugo pride poleg samo. Brezplačno, zvrhano in potreseno mero.
Ko smo se to jutro peljali čez Liko je bila temperatura zunaj na nekaterih mestih 0 stopinj. Dolgi travniki ob avtocesti so bili prekriti z belino. Kot bi že padla prva slana. Jesen je tu.
Za tunelom sv. Rok pa se je termometer dvignil na 15 stopinj in ob sončnem vremenu in mirnem morju je izgledalo da bomo užili še nekaj poletja. Morje v Zadru ima 21 stopinj in preko dneva bi se lahko ogrelo še za kako stopinjo.
To so najlepši trenutki na morju. Kolone turistov so se poslovile, domačini so v službah ali pa so si po naporni turistični sezoni zdaj sami privoščili nekaj oddiha. Mir, blaženi mir, s praznimi plažami, prijetnimi temperaturami in še vedno toplim morjem. Na trajektu proti našemu otoku je kakih 30 potnikov, na otoku nas bo izstopilo 7. Kot bi se čas ustavil za kakih 60 ur.
