Žurnal je danes objavil zgodbo o dekletu, ki se je na srečo zbudila iz kome, še preden so ji odvzeli organe za transplantacijo. Zgodba je na Danskem, kjer se je vse skupaj dogajalo, razumljivo sprožila burne odzive, tamkajšnja vlada pa je že začela pripravljati natančnejše smernice za zdravnike.

Pred časom smo imeli v sklopu oddaje Nočno sonce temo transplantacije in takrat sem prav na to temo prebral članek, ki transplantacije prikazuje v drugačni luči. Gre za navedbe iz knjige Renate Greinert Rdeča zanka. Knjigo se da dobiti tudi pri nas, odpira pa številna moralna vprašanja.

Osebno sem se najbolj zdrznil ob dejstvu, da morajo biti enojni organi (srce, jetra, pljuča) odvzeti za presaditev samo tedaj, če človek še diha in mu še bije srce, sicer ti organi za presaditev niso uporabni.

Ups, to pa so že čisto drugačna dejstva kot humanitarno darovanje organov po smrti.

Možganska smrt je tista, ki mora biti razglašena, da bi nekdo postal darovalec, a zastavlja se vprašanje ali lahko pri tej razglasitvi pride tudi do manipulacij? Možgansko mrtva oseba naj bi bila tista, ki nima nobenega refleksa več.

V zgornjem primeru teh refleksov niso več preverjali ali pa so se kriteriji na tem področju toliko spremenili, da zdaj lahko za možgansko mrtvo osebo razglasijo tudi tako, ki si očitno lahko opomore. Vse to vodi seveda v prikrito evtanazijo, glede na trenutno dokaj veliko propagando za darovanje organov celo pri otrocih, pa je vse skupaj vsaj sporno, če že ne moralno nesprejemljivo.

Možgansko mrtvi ljudje niso mrtvi, temveč umirajoči, pravi eden od zdravnikov in nadaljuje, da ugotovitev, da so možgani ali kateri drug organ, prenehali delovati, še ne pomeni, da je prizadeti organ uničen, še veliko manj pa, da je to znamenje smrti tistega človeka.

Takoj ko sem slišal, da je odstopila Delova urednica Romana Dobnikar Šeruga, so mi prišle na misel besede, da je še pravica na svetu. Človek mora nositi težo svojih dejanj. Če so dobra je za to nagrajen, če so plemenita, so mu ljudje hvaležni, če ga je polomil, se mora za to opravičiti in če tega ne stori, za storjeno tudi kazensko odgovarja. To je logika sveta, deluje že od začetka in neki postulati se (razen v kakšnih totalitarnih sistemih) ne spreminjajo.

Ko so vodilni pri Delu ugotovili, da je bil primer Rode Stelzer za prodajo časopisa neproduktiven, so morali nekaj storiti. Prvi korak je analiza primera in ugotovitev stanja. Ker se niti urednica, niti novinar za obrekovanje nista opravičila, ampak sta še nadalje vztrajala pri »utemeljenem sumu«, ni presenetljivo, kar se je zgodilo. Prav tako ni presenetljivo, da urednik ni postal nihče od 170. zaposlenih pri Delu. To kaže, da lastniki novinarskemu kolektivu ne zaupajo. Še več s tem so jim jasno pokazali, da se nahajajo na dveh različnih bregovih. Zato »pritiskov« na urednico ne gre pripisovati karinalu Rodetu, ampak prej interesom kapitala.

Javnost je zdaj doživela vsaj nekaj zadoščenja, ki pa bo v večji meri prišlo še ob sodnem procesu, kjer bo na klop za obtožene sedel tudi Dejan Karba. Ta je v zadnjem času kar nekako poniknil. Nič kaj dosti se ne sliši o njem, ni ga bilo niti na novinarski konferenci, ko je kardinal Rode predstavil rezultate testa DNK.

Vmesna etapa kardinalove zgodbe je zaenkrat končana, nekaj figur je že izven igre, kako daleč pa je šah mat, je še težko napovedati.

Radijska oddaja Studio ob 17.h na prvem programu radia Slovenija je potekala pod naslovom »Amerika v predvolilni tekmi«. Gostje so bili nekdanji dopisniki v ZDA Vlasta Jeseničnik, dr. Uroš Lipušček in Matej Šurc. Sodeloval je tudi zdajšnji dopisnik Edvard Žitnik. Oddaja na bi odgovorila na vprašanja, kako poteka predsedniška kampanja v Ameriki, kako se odločajo ameriški volivci, ponudila naj bi predstavitev volilnega sistema in posebnosti, ko volitve ne potekajo neposredno ampak volivci volijo elektorje.

Dopuščam možnost, da je tema ameriških volitve pri nas precenjena, še sploh, ker smo tudi sami v času pred volitvami predsednika. Kljub vsemu gre pri ameriških predsedniških volitvah za pomemben globalni dogodek, ki slej ko prej vpliva na svetovno dogajanje. Tudi zato me je tema pritegnila, a izvedba razočarala.

Še posebej se je s svojim protiameriškim stališčem izpostavil Matej Šurc. Ob poslušanju njegovih neposrečenih in tendencioznih izjav, podanih z izdelanim mnenjem levičarskega vseznalca, sem se najprej spomnil na »partizanske« Dražgoše, kjer je z ameriškim veleposlanikom opravil Janez Stanovnik. Šurčeva dikcija ni bila dosti drugačna, kazala je na »ptiče iz istega gnezda«. Jeseničnikova in Lipušček sta se vsaj nekoliko trudila za distanco, Šurc pa je ni zmogel. Ne vem kako to, da so se mu ZDA tako zamerile, to je končno tudi njegov problem, a vendar je bilo povedano tako podcenjevalno, tako pokroviteljsko, tako nehigienično do Američanov (predvsem do republikanske opcije), da sem se na koncu prav vprašal, kaj neki si je mislil ameriški veleposlanik. Lahko zamahnemo z roko in si rečemo, kaj nas briga, lahko pa se vprašamo tudi, komu ta nenehna alergija slovenske leve intelektualne scene do Washingtona koristi in kje se oplaja? Saj Moskva že davno ni več aktualna in ideoloških nasprotnikov ne gre iskati na drugi strani Atlantika. Meni se je zdelo, kot bi vsevedni Matej Šurc v vlogi nadležnega komarja komentiral boksarsko tekmo med dvema slonoma.

Ta je mimogrede v svoji maniri opravil še z aktualnim političnim trenutkom pri nas in zopet obračunal s premierom, ki ga ima že nekaj let globoko v želodcu (571).

Ko se zdajle sprašujem, kaj sem od omenjene oddaje odnesel, lahko rečem, da predvsem predsodke. Želel sem si izvedeti nekaj informativnih podatkov, morda kakšno ozadje, pričakoval sem politično neopredeljenost, padel pa sem v močvirje protiameriških predsodkov, ki so se prebili največ do navijaštva za Obamo, ker so demokrati pač politično bližje levičarski opredelitvi gostov Studia ob 17.h.

Amerika je še vedno najpomembnejša država na svetu in Šurčevo mnenje, da je to morda po predsedniku Bushu Kitajska, je bilo smešno. Smešna bi bila lahko tudi opisana oddaja, če nam ne bi več povedala o nastopajočih govorcih, kot pa o temi, ki se je je lotila.

Delo je objavilo raziskavo javnega mnenja pred predsedniškimi volitvami.

»Mesec dni pred predsedniškimi volitvami najbolje kaže aktualnemu predsedniku Danilu Türku, kaže danes objavljena anketa Dela. Zanj se je izreklo 46 odstotkov anketiranih, za Boruta Pahorja 24 odstotkov in za Milana Zvera 16 odstotkov. Trije odstotki vprašanih bi dali glas kateremu drugemu kandidatu, razmeroma malo pa je neopredeljenih.«

Enkrat sem se že razpisal o takih preverjanjih javnega mnenja. Pri zadnjih volitvah je bila napaka namreč 15 %!!! Nas je to kaj naučilo? Dela prav ničesar.

Kaj če bi si to anketo interpretirali s statistično napako zadnjih volitev? Si lahko predstavljate, da bi bil ob 15 odstotni napaki za Türka navzdol in prav tolikšni za Zvera navzgor rezultat neodločen? In to je rezultat med prvim in tretjim, Pahorja sploh ne štejemo. Nadalje, ali verjamete, da je slovensko volilno telo 70 odstotno levo? Raziskava kaže, da bi 70 odstotkov podprlo kandidata levice.

Ja, vem da gre tukaj tudi za privrženost kandidatu ne glede na strankarsko pripadnost, pa vendar, se zdi, da je sklepanje o 70 % zelo smelo.

Janša je zadnjič izjavil, da v Delu ne verjame niti osmrtnicam… Zelo lucidna pripomba. Delova četica je bila užaljena in je takoj izdala izjavo za javnost, v kateri je izpostavila svojo zavezanost profesionalnosti in novinarskim standardom. Premierovo izjavo so vzeli kot pritisk na svobodo novinarskega dela. Do tega imajo vsekakor pravico, kot imamo ostali pravico, da glede na »šalabajzersko vlogo«, ki so jo odigrali v zadnjem času, (spomnimo se afere Rode, ki so jo od začetka do konca usmerjali) menimo drugače.

Dnevnik Delo bi rad še naprej aktivno kreiral politiko. Tudi z objavljanjem predvolilnih anket. Jaz jim ne bom nasedel.

Prav zanima me, kolikšna bo tokratna napaka?

Dve novi sliki sem pripeljal skoraj do konca. Ob njiju mi prihaja na misel termin magični realizem,  pa čeprav mu seveda ne odgovarja popolnoma. Sliki sta nadaljevanje zadnjih iskanj, kjer ni več v prvem planu barva, ampak gre za vrsto podtonov in meglic iz katerih se luščijo podobe. To pa so lahko podobe naših sanj, iskanj ali domišljije. Ponujam v ogled kot v virtualni galeriji in ob tem napovedujem še začetek misli na samostojno spletno galerijo, ki bo upam čimprej zaživela.