Takoj ko sem slišal, da je odstopila Delova urednica Romana Dobnikar Šeruga, so mi prišle na misel besede, da je še pravica na svetu. Človek mora nositi težo svojih dejanj. Če so dobra je za to nagrajen, če so plemenita, so mu ljudje hvaležni, če ga je polomil, se mora za to opravičiti in če tega ne stori, za storjeno tudi kazensko odgovarja. To je logika sveta, deluje že od začetka in neki postulati se (razen v kakšnih totalitarnih sistemih) ne spreminjajo.

Ko so vodilni pri Delu ugotovili, da je bil primer Rode Stelzer za prodajo časopisa neproduktiven, so morali nekaj storiti. Prvi korak je analiza primera in ugotovitev stanja. Ker se niti urednica, niti novinar za obrekovanje nista opravičila, ampak sta še nadalje vztrajala pri »utemeljenem sumu«, ni presenetljivo, kar se je zgodilo. Prav tako ni presenetljivo, da urednik ni postal nihče od 170. zaposlenih pri Delu. To kaže, da lastniki novinarskemu kolektivu ne zaupajo. Še več s tem so jim jasno pokazali, da se nahajajo na dveh različnih bregovih. Zato »pritiskov« na urednico ne gre pripisovati karinalu Rodetu, ampak prej interesom kapitala.

Javnost je zdaj doživela vsaj nekaj zadoščenja, ki pa bo v večji meri prišlo še ob sodnem procesu, kjer bo na klop za obtožene sedel tudi Dejan Karba. Ta je v zadnjem času kar nekako poniknil. Nič kaj dosti se ne sliši o njem, ni ga bilo niti na novinarski konferenci, ko je kardinal Rode predstavil rezultate testa DNK.

Vmesna etapa kardinalove zgodbe je zaenkrat končana, nekaj figur je že izven igre, kako daleč pa je šah mat, je še težko napovedati.