Radijska oddaja Studio ob 17.h na prvem programu radia Slovenija je potekala pod naslovom »Amerika v predvolilni tekmi«. Gostje so bili nekdanji dopisniki v ZDA Vlasta Jeseničnik, dr. Uroš Lipušček in Matej Šurc. Sodeloval je tudi zdajšnji dopisnik Edvard Žitnik. Oddaja na bi odgovorila na vprašanja, kako poteka predsedniška kampanja v Ameriki, kako se odločajo ameriški volivci, ponudila naj bi predstavitev volilnega sistema in posebnosti, ko volitve ne potekajo neposredno ampak volivci volijo elektorje.

Dopuščam možnost, da je tema ameriških volitve pri nas precenjena, še sploh, ker smo tudi sami v času pred volitvami predsednika. Kljub vsemu gre pri ameriških predsedniških volitvah za pomemben globalni dogodek, ki slej ko prej vpliva na svetovno dogajanje. Tudi zato me je tema pritegnila, a izvedba razočarala.

Še posebej se je s svojim protiameriškim stališčem izpostavil Matej Šurc. Ob poslušanju njegovih neposrečenih in tendencioznih izjav, podanih z izdelanim mnenjem levičarskega vseznalca, sem se najprej spomnil na »partizanske« Dražgoše, kjer je z ameriškim veleposlanikom opravil Janez Stanovnik. Šurčeva dikcija ni bila dosti drugačna, kazala je na »ptiče iz istega gnezda«. Jeseničnikova in Lipušček sta se vsaj nekoliko trudila za distanco, Šurc pa je ni zmogel. Ne vem kako to, da so se mu ZDA tako zamerile, to je končno tudi njegov problem, a vendar je bilo povedano tako podcenjevalno, tako pokroviteljsko, tako nehigienično do Američanov (predvsem do republikanske opcije), da sem se na koncu prav vprašal, kaj neki si je mislil ameriški veleposlanik. Lahko zamahnemo z roko in si rečemo, kaj nas briga, lahko pa se vprašamo tudi, komu ta nenehna alergija slovenske leve intelektualne scene do Washingtona koristi in kje se oplaja? Saj Moskva že davno ni več aktualna in ideoloških nasprotnikov ne gre iskati na drugi strani Atlantika. Meni se je zdelo, kot bi vsevedni Matej Šurc v vlogi nadležnega komarja komentiral boksarsko tekmo med dvema slonoma.

Ta je mimogrede v svoji maniri opravil še z aktualnim političnim trenutkom pri nas in zopet obračunal s premierom, ki ga ima že nekaj let globoko v želodcu (571).

Ko se zdajle sprašujem, kaj sem od omenjene oddaje odnesel, lahko rečem, da predvsem predsodke. Želel sem si izvedeti nekaj informativnih podatkov, morda kakšno ozadje, pričakoval sem politično neopredeljenost, padel pa sem v močvirje protiameriških predsodkov, ki so se prebili največ do navijaštva za Obamo, ker so demokrati pač politično bližje levičarski opredelitvi gostov Studia ob 17.h.

Amerika je še vedno najpomembnejša država na svetu in Šurčevo mnenje, da je to morda po predsedniku Bushu Kitajska, je bilo smešno. Smešna bi bila lahko tudi opisana oddaja, če nam ne bi več povedala o nastopajočih govorcih, kot pa o temi, ki se je je lotila.