Žurnal je danes objavil zgodbo o dekletu, ki se je na srečo zbudila iz kome, še preden so ji odvzeli organe za transplantacijo. Zgodba je na Danskem, kjer se je vse skupaj dogajalo, razumljivo sprožila burne odzive, tamkajšnja vlada pa je že začela pripravljati natančnejše smernice za zdravnike.

Pred časom smo imeli v sklopu oddaje Nočno sonce temo transplantacije in takrat sem prav na to temo prebral članek, ki transplantacije prikazuje v drugačni luči. Gre za navedbe iz knjige Renate Greinert Rdeča zanka. Knjigo se da dobiti tudi pri nas, odpira pa številna moralna vprašanja.

Osebno sem se najbolj zdrznil ob dejstvu, da morajo biti enojni organi (srce, jetra, pljuča) odvzeti za presaditev samo tedaj, če človek še diha in mu še bije srce, sicer ti organi za presaditev niso uporabni.

Ups, to pa so že čisto drugačna dejstva kot humanitarno darovanje organov po smrti.

Možganska smrt je tista, ki mora biti razglašena, da bi nekdo postal darovalec, a zastavlja se vprašanje ali lahko pri tej razglasitvi pride tudi do manipulacij? Možgansko mrtva oseba naj bi bila tista, ki nima nobenega refleksa več.

V zgornjem primeru teh refleksov niso več preverjali ali pa so se kriteriji na tem področju toliko spremenili, da zdaj lahko za možgansko mrtvo osebo razglasijo tudi tako, ki si očitno lahko opomore. Vse to vodi seveda v prikrito evtanazijo, glede na trenutno dokaj veliko propagando za darovanje organov celo pri otrocih, pa je vse skupaj vsaj sporno, če že ne moralno nesprejemljivo.

Možgansko mrtvi ljudje niso mrtvi, temveč umirajoči, pravi eden od zdravnikov in nadaljuje, da ugotovitev, da so možgani ali kateri drug organ, prenehali delovati, še ne pomeni, da je prizadeti organ uničen, še veliko manj pa, da je to znamenje smrti tistega človeka.