Letos so paprike prav dobro obrodile in z njimi tudi feferoni. Pred kakim mesecem sem se s kolegom pogovarjal o možnosti ohranitve feferonov tudi za zimski čas, ko sveži niso na voljo. Svetoval mi je domači tabasko. Prav resno na to nisem misli, a mi vendar ni dalo miru.

Na internetu, kjer najdeš (skoraj) vse, ni težko odkriti receptov za izdelavo prave domače pekoče omake. Jaz sem se odločil za naslednji recept.

 

Ker imamo na vrtu zelo pekoče chilije, je potrebno njihovo ostrino nekoliko razredčiti. To najlažje storimo s papriko. Chilije in navadne paprike dobro umijemo in odrežemo zelene dele. Paprikam izpraznimo semena, chilijem pa ne. Nato olupimo cel česen. Vse skupaj stresemo v mešalec, dodamo dve žlički soli in pol dcl kisa. Vse mere so približne in odvisne od okusa, načeloma pa kis in sol skrbita, da se mešanica ne pokvari. Dobro zmešamo in še enkrat zmešamo. Če je zmes pregosta jo lahko še razredčimo. Pazite pri odpiranju pokrova, da ne boste z nosom preblizu, kajti mešanica s chiliji zna biti presneto pekoča. Zatem obstajata dve možnosti. Prava je, da zmes shranite v steklenem kozarcu v hladilniku in jo dodajate predvsem tistim jedem, kjer se omaka raztopi in s tem dobi oster okus. Druga možnost pa je, da kozarec pokrijete s tkanino (gazo) in shranite na temnem in suhem prostoru.

 

In še to: Dolgo časa nisem vedel, da so feferoni koristni in celo zdravilni. Pomagajo tistim, ki imajo v ustih večkrat afte, poleg tega poživljajo krvni obtok in ugodno vplivajo na prebavo. Seveda pa obstaja jasno pravilo, da pri uživanju ne smemo pretiravati. Še posebej je odsvetovano, da bi feferone jedli same, brez druge hrane. Ob tem je dobro vedeti, da najbolj pekoče vrste feferonov nikoli ne pridejo do prodajnih polic, ker jih pokupijo (navadno vladne) agencije, ki iz njihovega prahu (posušijo jih in zmeljejo) izdelujejo solzilec in ostala podobna, vojski in policiji namenjena, sredstva.

Zaostrovanje kulturnega boja gre naprej in gre na nož v kulturnih logih. Ministrstvo, ki poleg kulture pokriva še znanost, šport in izobraževanje je sklenilo, da bo udarilo tam, kjer (nekatere) najbolj boli, pri denarju. Tako ni izplačalo denarja spornim zavodom, ki so jim bila sredstva sicer (pod prejšnjo vlado) že odobrena.

Gre seveda za zgodbo, ki ima že kar nekaj brade, dotika pa se predvsem treh možakarjev. Ti so se pred leti preimenovali v Janeza Janšo. Jasno, da se niso preimenovali v Milana Kučana, Danila Türka ali Janeza Stanovnika, ampak v Janeza Janšo. Emil Hrvatin, Žiga Kariž in Davide Grassi so s tem seveda jasno nakazali, kaj jih žuli in na nek način celo poganja njihove umetniške obrate.

Pri nas je za razliko od naprimer Amerike, zaščiteno »nemarno« uporabljanje državne zastave. V ZDA je mogoče prepoznavne atribute ameriške zastave najti celo na spodnjem perilu, pri nas pa velja taka uporaba državnih simbolov za nespoštljivo in v najbolj drastičnih primerih ste lahko za to tudi kaznovani. Spomnimo se, kako je pred nekaj tedni nesojena predsedniška kandidatka oblečena v »slovensko zastavo« zbujala nelagodje, čeprav ji razen neokusnosti in narobe obrnjenega grba na levi dojki, pravzaprav ni kaj očitati.

Z zastavo se torej pri nas ne gre šaliti. Lahko pa se pošalite s predsednikom ene od političnih strank. Pa kaj zato, če je trenutno ta celo premier naše vlade. S tem pa ja ni nič narobe. Ljudje na »sončni strani Alp« vse skupaj vzamemo kot »akt človekove svobode«. Prav! Ampak vendar, se vam ne zdi malo obešenjaški tak humor?

Kaj ni sporno, da to financira država, se pravi vsi mi. Če se je nekdo odločil, da si bo spremenil ime zato, da bo nato dotičnega s svojim delom »hecal« naj to le počne, a za svoja sredstva. Pri nas pa je postal nacionalni šport, da neko politično akcijo premaknemo na polje (neoprijemljive) kulture in nato s pomočjo političnih prijateljev financiramo iz javnih sredstev. Na nek način gre za politični obračun s svojimi nasprotniki, prenesen na področje kulture. Ve se, kdo je bila ministrica, ki je vseskozi podpirala »umetniške« projekte Janezov Janš! Ob vsem zapisanem pač razumem upor ministrstva proti dodelitvi sredstev za take projekte.

Po drugi strani pa gre pri tem primeru, kljub vsemu tudi za nevarno igro nespoštovanja zavez, ki so bile dane na najvišjih državnih organih. Osebno se mi ne zdi prav, da se pogodba, podpisana in potrjena, ne izvede. Država mora biti jamstvo zakonitosti. Če to ni, daje svojim državljanom napačne signale. Zaman je namreč trkati na vest ljudi, če pa se nato pokaže, da država sama ne dela po pravu.

Boljše je neke stvari, ki sicer objektivno lahko bolijo in žalijo ignorirati, kot pa se z njimi preveč ukvarjati. Projekti na področju kulture imajo kljub vsemu omejen odmev. Take pravičniške bitke na očeh javnosti pa znajo biti kmalu neproduktivne in prepoznane kot pritisk države ali celo kot omejevanje umetniške in kasneje človekove svobode. Tega pa mislim, da si ne zaslužimo.

Že na začetku šolskega leta, so v šoli pri enemu od sinov, dobili za nalogo izdelavo herbarija. Po navodilih je bilo treba nabrati liste in plodove nekaj listavcev, iglavcev in travniških rastlin. Seveda je izdelava herbarija že od nabiranja rastlin naprej, precej zahtevna in tako je vse skupaj preraslo v družinski projekt.

Najprej smo aktivirali dedija, ki od vseh najbolj pozna znane in neznane vrste dreves, predvsem pa njihova rastišča. Z njegovo pomočjo nam je uspelo nabrati predpisano količino rastlin v »samo« dveh izletih in najti zavidljivo veliko rastlin tudi na domačem vrtu. Sledilo je prešanje rastlin med časopisnim papirjem obteženim z različnimi (večinoma umetnostnimi) monografijami. To sicer ni pogoj, važno je le, da so knjige dovolj težke.

Po tednu ali dveh stiskanja, je bilo treba rastline nalepiti na tršo podlago, najbolje s papirnatimi trakovi, ki jih zalepimo na robovih. Največ težav je povzročala smreka, ki se je v času stiskanja presušila in iglice so začele prav nemarno odpadati.

Sin se je najbolj zabaval ob pisanju latinskih imen rastlin, ki jih je dobil na spletu. Ficus Carica in Betula Pendula sta mu absolutno najljubši… Vse skupaj je opremil še z etiketami, vložil v plastične mape in končno po abecedi v herbarij.

Pravzaprav je vso družino delanje herbarija kar potegnilo. Morda je bil to tudi namen. Malo me je zbodlo le vprašanje, ki sem si ga sam zastavil: ali bi mali to znal narediti sam? Ni mi treba biti ravno jasnoviden, da bi vedel odgovor…

Ni boljšega slikarja kot je narava. V nekaj dneh je uspela »obarvati« vse okoli nas in to ne v kakšnih uniformiranih tonih. Ne, ne, barve so na vsakem koraku drugačne, v vsaki svetlobi drugače prosojne, prava paša za oko. Če se človek zna prepustiti vtisom, ki nanj prežijo z vseh kotov, ne potrebuje veliko drugega. Ampak naša tragika je, da gremo prevečkrat mimo z mislimo daleč od tega. Kot bi ne verjeli videnemu, kot da ni dovolj resnično za nas in naše probleme.

Pravzaprav bi lahko kakšni izmed televizij svetovali, naj kamero usmeri v eno tako drevo, ki ga jesen ravno »barva«. Morda bi potem bolj verjeli, na kako lepem koščku zemlje živimo in kako delovna je narava.

Malo sem "navil" barve, da poudarim, kaj se pravkar dogaja.

Kot bi bilo iz pravljice in ne le slabe pol urice iz Ljubljane.

 

 

Med ateljejem, službo in družino mi minevajo zadnji časi. Nastajajo nova dela. Hvala Bogu me navdih še ni zapustil in nekaj me sili k delu še naprej. Tri nove slike so iz zadnjega cikla, ki sem ga poimenoval s skupnim naslovom Sanje, saj gre za brskanje po zabrisanih in zaprašenih delih, kjer so podobe iz zgodovine navlečene na sodobne izrazne možnosti.

Mimogrede naj povem, da so vse slike na lesu, gre pravzaprav za sprednje dele kuhinjskih omaric, kjer sem reliefne dele uporabil za okvir...