Ni boljšega slikarja kot je narava. V nekaj dneh je uspela »obarvati« vse okoli nas in to ne v kakšnih uniformiranih tonih. Ne, ne, barve so na vsakem koraku drugačne, v vsaki svetlobi drugače prosojne, prava paša za oko. Če se človek zna prepustiti vtisom, ki nanj prežijo z vseh kotov, ne potrebuje veliko drugega. Ampak naša tragika je, da gremo prevečkrat mimo z mislimo daleč od tega. Kot bi ne verjeli videnemu, kot da ni dovolj resnično za nas in naše probleme.

Pravzaprav bi lahko kakšni izmed televizij svetovali, naj kamero usmeri v eno tako drevo, ki ga jesen ravno »barva«. Morda bi potem bolj verjeli, na kako lepem koščku zemlje živimo in kako delovna je narava.

Malo sem "navil" barve, da poudarim, kaj se pravkar dogaja.

Kot bi bilo iz pravljice in ne le slabe pol urice iz Ljubljane.