To so dnevi, ko se spominjamo naših pokojnih.

Tistih, ki smo jih imeli radi in jih ni več med nami.

Vedno, ko se spomnimo nanje nam v srcu vstane otožnost.

Spomin na mamo, starega očeta…

A kristjani nismo žalostni zaradi njih.

Vsaj ne želimo biti.

Verjamemo namreč, da so v večnem veselju, odrešeni vsega trpljenja in bolečin.

Vstajenje in večno življenje sta srčika krščanskega oznanila.

Nekaj tako temeljnega, da je sv. Pavel zapisal: »Če pa Kristus ni vstal je prazna naša vera…«

Vsi svetniki in verni rajni so zato naš opomin.

Opomin k čuječnosti in razmislek o življenju.

Ne vemo ne dneva, ne ure, kdaj pride klic v večnost.

Nam lahko kdo podaljša tostransko življenje le za trenutek?

Ni ga!

Sveče in urejeni grobovi so znak upanja.

Nekoč se spet snidemo, mama, oče, prijatelj...

Naša pokopališča so v teh dneh polna luči.

Luč pa pomeni svetlobo in veselje.

In Kristus pravi: “Grem, da vam prostor pripravim!”

Kdo, če ne kristjan, lahko sprejme smrt kot enega najpomembnejših trenutkov svojega življenja?

Kdo, če ne Jezus, nas lahko tam spremlja.

In kdo, če ne Bog, je lahko naš usmiljeni sodnik?

Vsako leto znova opažam zanimiv paradoks. Bolj kot so dnevi mrzli, več snega kot je zunaj, bolj kot se zavijamo v tople plašče, raje nam oglaševalci prodajajo golo kožo. Pomanjkljivo oblečene manekenke ponujajo spodnje perilo, kopalke, hlačne nogavice, klobuke, avtomobilska zavarovanja... Potem zrejo v nas vse nasmejane z veleplakatov (tudi v to novo besedo sem se nehote poglobil... ni jumbo plakat, ni gigantski plakat, ampak VELEplakat!!!) in človeku se nehote naježi koža, saj so zunaj temperature pod ničlo.

Pritegniti pogled. To je njihov namen. Šokirati, obrniti na glavo nekaj, da si zapomnimo, da o tem govorimo, pišemo in potem tudi kupimo. Mislim, da jaz ne bom kupil Liscinega spodnjega perila, a o mladenki, „ki zmrzuje“ tam zunaj sem zdajle uspešno izgubil nekaj besed. Ker bom prilepil še fotografijo, so nedvomno zmagali oglaševalci.

Razmere za maraton letos res niso bile dobre. Kljub temu smo spet lahko uživali v pogledu na pisano množico tekačev, ki so se na progo odpravili z različnimi motivi, a vendar z jasno željo, premagati samega sebe! Čestitke vsem za pogum, dobro voljo in zmago nad samim seboj!

Vsako leto znova me očara kakšna družinica, ki teče skupaj, vsak po svojih zmožnostih.

Prijatelj slikar mi je poslal priponko o »sedemnajstih kilah zelo umnega čtiva. Mogoče kaj najdeš "uporabnega" v njem.« Gre za Ateistični zbornik. Čisto svež, šele dan na svetlo. Zanimivo čtivo, zanimivi avtorji…

mag. Vojteh Urbančič: Spremna beseda namesto uvoda

Bojan Čebulj: O nevernosti, brezbožju in ateizmu,

Jože Kos Grabar ml.: Od ateizma do svetoumja,

mag. Vojteh Urbančič: Zakaj smo ateisti tako arogantni in verniki tako ponižni?

dr. Darko Štrajn: Organiziranje transcendence,

Hardvik Pirnovar: Verovanje od prazgodovine do danes,

Bogdan Škofljanc: Religija in ateizem za telebane,

Vladislav Stres: O Bogu in veri,

Frane Tomšič: Nekaj vprašanj za teologe,

Vlado Began: Papež: vernik, odpadnik, krivoverec ali ateist?

Frane Tomšič: O morali in vrednotah – "Vrednote, za katere je vredno umreti"

dr. Tilka Kren: Verska čustva,

Herman Graber: Zakaj ne verujem (več),

Branko Delcott: Katolištvo, slovenska politika in potvarjanje zgodovinskega spomina,

mag. Vojteh Urbančič: Deja Vue,

dr. Boris Vezjak: Novinarske tehnike poročanja o dolgovih mariborske nadškofije,

Aeksander Markovčič: Ali je v Republiki Sloveniji resnično nemogoče spoštovati ustavo?

Koalicija za ločitev države in cerkve,

Zahteva za odpravo državnega financiranja Rimskokatoliške cerkve (in drugih verskih skupnosti),

Branko Delcott: Poročilo o ZAS-ovi pobudi za postavitev spominskega obeležja za žrtve čarovniških procesov v Mariboru in za pobite živali v religioznih obredih,

mag. Vojteh Urbančič: Spominska obeležja za žrtve inkvizicije v tujini (izbor in prevod)

Združenje ateistov Slovenije: Pismo podpore Svetlani Makarovič.

Res cvetober ljudi, ki se ukvarja z ničemer… Saj religija zanje ne obstaja, je le opij za ljudstvo, je le utopija, je le… nič.

Zakaj potem toliko ukvarjanja z ničem? Koliko so si dali opravka z nečem, kar se jim sploh ne zdi pomembno, kar je le utopija, česar ni… Gospodje in gospa, čeprav menite, da ste »večina«, se bo treba sprijazniti z dejstvom, da ateizem ni (resni) nasprotnik religije, ampak je to sekularizem.

Dobro jutro!

Del Narodne galerija, ki domuje v Narodnem domu, bodo za dve leti in pol zaprli. Hvala Bogu se je od tam izselilo Športno društvo, ki (kljub hvalevredni dejavnosti) v te prostore res ni sodilo. Narodna galerija bo tako pridobila v posest celotni Narodni dom, pridobila pa kar nekaj novih razstavnih prostorov, prostorov za depoje in ostalo.

Povedati, je treba, da so začeli Narodni dom graditi leto pred velikim ljubljanskim potresom (1894) in da ga je ta preživel nepoškodovan, kar je pomenilo, da je gradnja kakovostna. Do pobude za gradnjo je sicer prišlo v času nacionalnega prebujanja narodov v Habsburški monarhiji, na pobudo Slovencev iz Ljubljane, ki so želeli, podobno kot Nemci, imeti svoje družabno zbirališče. Ljubljana je bila v tistih časih konec 19. stoletja bolj Nemška kot denimo Trst ali Celovec. Mimogrede, Nemci so se takrat zbirali v Kazini. Na pobudo župana Hribarja so začeli domoljubi zbirati denar in tako je zrasel Narodni dom, z veliko plesno dvorano, garderobami, kavarno v spodnjem delu… To je bila prva zgradba v Ljubljani, ki ni imela dvojezičnega, ampak samo slovenski napis na pročelju: Narodni dom.

Narodna galerija se je v Narodni dom preselila šele po več kot 20. letih, že v času SHS. Nacionalna zbirka umetnin se je začela skromno, zgolj z ustanovitvijo društva, ki na začetku ni imelo niti ene slike. Te so začele prihajati z leti, z donacijami, volili, odkupi. V 30. letih 20. stoletja je zbirka zaradi pripojitve Slovenskega muzeja cerkvene umetnosti in zbirk nekaterih donatorjev, postala dobra osnova umetnosti, ki je nastajala na tem področju od začetkov.

Po drugi svetovni vojni je bilo društvo ljubiteljev Narodne galerije razpuščeno, ustanovljeno pa je bilo državno podjetje Narodna galerija, ki je v prvih povojnih letih delovalo v skrajno negotovih razmerah, saj je bila tovrstna umetnost prepoznana kot »reakcionarna«. V tistih povojnih časih je bil ustanovljen Federalni zbirni center, ki je zbral odtujene (lahko berete tudi nakradene) slike, pohištvo in ostale dragocenosti z gradov in stanovanj nekdanjega meščanstva. Te dragocenosti pa zanimivo, niso prišle v Narodno galerijo, ampak so jih razdelili osebno zaslužnim revolucionarjem, različnim vladnim službam, ustanovam, muzejem. Ni treba veliko domišljije, da ugotovimo, da so se med tem dogajale tudi čisto nič revolucionarne, ampak celo pritlehne kraje in malverzacije. Nekaj od tega je končalo celo na sodišču…

Kljub vsemu je Narodna galerija z leti postala nacionalne zbirka z zavidljivim fondom umetnim, s katerim nam ni treba zardevati niti pred precej bogatejšimi sosedi. V 90. letih smo dobili prizidek, s sodobno stavbo, kjer domuje tudi original znamenitega Robbovega vodnjaka z Mestnega trga. Stara stavba Narodnega doma zdaj po dobrih 90 letih delovanja Narodne galerije odhaja v zasluženo prenovo. Evropska in državna sredstva bodo oplemenitila nacionalne umetniške zaklade, ki bodo lahko prikazani javnosti v sodobnejših in predvsem večjih prostorih.

Zdaj, ko bodo Narodni dom zaprli (v ponedeljek 29. oktobra 2012), so pripravili tridnevno poslavljanje od stavbe kot smo jo poznali. To je praznovanje z javnimi vodstvi, različnimi delavnicami za najmlajše, s predstavitvami filmov in celo z glasbenim koncertom. Vse to lahko še do nedelje doživite v Narodni galeriji. Priporočam.