Del Narodne galerija, ki domuje v Narodnem domu, bodo za dve leti in pol zaprli. Hvala Bogu se je od tam izselilo Športno društvo, ki (kljub hvalevredni dejavnosti) v te prostore res ni sodilo. Narodna galerija bo tako pridobila v posest celotni Narodni dom, pridobila pa kar nekaj novih razstavnih prostorov, prostorov za depoje in ostalo.

Povedati, je treba, da so začeli Narodni dom graditi leto pred velikim ljubljanskim potresom (1894) in da ga je ta preživel nepoškodovan, kar je pomenilo, da je gradnja kakovostna. Do pobude za gradnjo je sicer prišlo v času nacionalnega prebujanja narodov v Habsburški monarhiji, na pobudo Slovencev iz Ljubljane, ki so želeli, podobno kot Nemci, imeti svoje družabno zbirališče. Ljubljana je bila v tistih časih konec 19. stoletja bolj Nemška kot denimo Trst ali Celovec. Mimogrede, Nemci so se takrat zbirali v Kazini. Na pobudo župana Hribarja so začeli domoljubi zbirati denar in tako je zrasel Narodni dom, z veliko plesno dvorano, garderobami, kavarno v spodnjem delu… To je bila prva zgradba v Ljubljani, ki ni imela dvojezičnega, ampak samo slovenski napis na pročelju: Narodni dom.

Narodna galerija se je v Narodni dom preselila šele po več kot 20. letih, že v času SHS. Nacionalna zbirka umetnin se je začela skromno, zgolj z ustanovitvijo društva, ki na začetku ni imelo niti ene slike. Te so začele prihajati z leti, z donacijami, volili, odkupi. V 30. letih 20. stoletja je zbirka zaradi pripojitve Slovenskega muzeja cerkvene umetnosti in zbirk nekaterih donatorjev, postala dobra osnova umetnosti, ki je nastajala na tem področju od začetkov.

Po drugi svetovni vojni je bilo društvo ljubiteljev Narodne galerije razpuščeno, ustanovljeno pa je bilo državno podjetje Narodna galerija, ki je v prvih povojnih letih delovalo v skrajno negotovih razmerah, saj je bila tovrstna umetnost prepoznana kot »reakcionarna«. V tistih povojnih časih je bil ustanovljen Federalni zbirni center, ki je zbral odtujene (lahko berete tudi nakradene) slike, pohištvo in ostale dragocenosti z gradov in stanovanj nekdanjega meščanstva. Te dragocenosti pa zanimivo, niso prišle v Narodno galerijo, ampak so jih razdelili osebno zaslužnim revolucionarjem, različnim vladnim službam, ustanovam, muzejem. Ni treba veliko domišljije, da ugotovimo, da so se med tem dogajale tudi čisto nič revolucionarne, ampak celo pritlehne kraje in malverzacije. Nekaj od tega je končalo celo na sodišču…

Kljub vsemu je Narodna galerija z leti postala nacionalne zbirka z zavidljivim fondom umetnim, s katerim nam ni treba zardevati niti pred precej bogatejšimi sosedi. V 90. letih smo dobili prizidek, s sodobno stavbo, kjer domuje tudi original znamenitega Robbovega vodnjaka z Mestnega trga. Stara stavba Narodnega doma zdaj po dobrih 90 letih delovanja Narodne galerije odhaja v zasluženo prenovo. Evropska in državna sredstva bodo oplemenitila nacionalne umetniške zaklade, ki bodo lahko prikazani javnosti v sodobnejših in predvsem večjih prostorih.

Zdaj, ko bodo Narodni dom zaprli (v ponedeljek 29. oktobra 2012), so pripravili tridnevno poslavljanje od stavbe kot smo jo poznali. To je praznovanje z javnimi vodstvi, različnimi delavnicami za najmlajše, s predstavitvami filmov in celo z glasbenim koncertom. Vse to lahko še do nedelje doživite v Narodni galeriji. Priporočam.