Novi nepremičninski davek, ki se nam bliža, je v Sloveniji pravzaprav začetek nove Cerkvene reforme. Najprej bi rad povedal, da kulturni spomeniki v razvitem svetu večinoma niso obdavčeni. Ker so kulturni spomeniki. Ker vanje povabimo ljudi, ki se želijo spoznati z našo kulturo, zgodovino, umetnostjo, običaji… Na kulturne spomenike so ljudje ponosni, saj odražajo stopnjo razvitosti nekega naroda skozi čas in kažejo v kaj se je prednikom zdelo pomembno vlagati. Starejši kot je spomenik, dlje sega naša zgodovina, naša kultura in omika, daljše korenine imamo…

V Sloveniji je bilo leta 2009 6.157 sakralnih enot (poleg cerkev in kapel zidana znamenja in križi). To predstavlja približno 80 odstotkov celotne kulturne dediščine v Republiki Sloveniji. In zdaj bodo vse to obdavčili. Brez izjem. Tudi kapele in znamenja.

Ne bom se spuščal v to, da je iz baze Geodetske uprave RS razvidno, da je ljubljanska stolnica ocenjena na 1,1 milijona evrov, frančiškanska cerkev na Prešernovem trgu na dobrih 550 tisoč evrov, Plečnikova cerkev svetega Mihaela na Barju pa na dobrih 605 tisoč evrov. Mariborsko stolnico cenijo na dobrih 732 tisoč evrov, cerkev na Blejskem otoku pa na slabih 219 tisoč evrov. Ne bom se spuščal v to zato, ker so te ocene smešne. Samo lokacija v Centru Ljubljane v taki izmeri, ko je frančiškanska cerkev, je vredna toliko kot ocenjena zgradba, da vse ostale opreme sploh ne omenjam. V takih primerih gre za narodno blago, ki nima cene. Celo Sovjeti niso podrli vseh cerkva v Moskvi za časa najtršega Stalinizma, ampak so jih ohranili, ker je šlo narodno dediščino. In ta je bila sveta celo za ruske boljševike.

Tudi pri nas jih ne bodo podrli, ampak le obdavčili. Vse podpisane peticije za obdavčitev Cerkve, se bodo zdaj udejanjile. Le dovolj dolgo je bilo treba ponavljati, da je Cerkev tako bogata, da se ji nek dodaten davek ne bo preveč poznal.

Kljub vsemu pa smo lahko veseli, ker so se člani vladne koalicije odločili za obdavčitev mrtvega kamna. Kajti kamen ni tisto, kar tvori živo Cerkev. To so ljudje. In dokler ne bodo obdavčili Cerkve za vsakega vernika, ki se v nedeljo oglasi pri bogoslužju, naši dacarji ne bodo dosegli svojega namena.

Na začetku sem zapisal, da je predloge nove obdavčitve Cerkvenih nepremičnin, začetek nove Cerkvene reforme. Predlagam, da v duhu Jezusovega nauka, vse Cerkvene nepremičnine prepišemo na državo. Naj se ona ukvarja z gospodarstvom in obnovami, vzdrževanjem in restavriranjem spomenikov, naši župniki pa se bodo namesto gospodarstvu lahko posvetili pastorali. Ob prepisu naj se podpiše samo aneks, ki določa, da mora biti cerkvena zgradba (zaradi vložkov iz preteklosti) na razpolago za bogoslužje, potem pa naj vrli državni organi poskrbijo za tisto, s čemer so se do sedaj morali ukvarjati župniki s svojimi gospodarskimi sveti. Res ne vem, zakaj bi moral biti Blejski otok cerkven. Naj bo državen, ampak država naj poskrbi, da bo to tudi ostal spomenik in da se bo v cerkvi lahko odvijalo bogoslužje. In če se bodo podirale stopnice ali bo mežnarija potrebna nove strehe se bo s tem ukvarjala država, ne pa gospodarski svet župnije in z njim posledično verniki.

Če bi se to lahko uvedlo, bi bila to najlepša Cerkvena reforma, ki bi jo doživeli. Škofje in duhovniki bi se lahko začeli intenzivneje ukvarjati z živim materialom, z živimi kamni, z mladinsko in birmansko pastoralo, z zakonci in vsemi ostalimi skupinami, ker jim za kamenje in spomenike ne bi bilo treba več skrbeti.

Bojim se le, da na to novo nacionalizacijo, ne bi pristala država, kajti kar naenkrat bi ji postalo jasno, koliko za ohranjanje kulturnih spomenikov (kar 80 odstotkov vseh slovenskih) naredimo verniki sami.

Če se zgodba ne bo odvila tako, kot je opisano zgoraj, pa je jasno, da bodo na plečih vernikov tudi novi nepremičninski davki. Pa bomo ob tej nameri verniki kar tiho? Do zdaj neke jasne debate na to temo sploh ni bilo. Kdo jo bo začel? Kdo bo povzdignil glas proti?

Knjige Drage Potočnjak o namerni sestrelitvi pilota helikopterja v Rožni dolini med osamosvojitveno vojno, si ne znam si drugače razlagati, kot da gre za oseben obračun s Slovenijo, z osamosvojitvijo, z vsemi tistimi, ki so se na plebiscitu odločili za ločitev od Jugoslavije.

Vsaka vojna je tragična in odnese življenja krivih in nedolžnih. Ne smemo pa pozabiti, zakaj se je vojna začela. Ne smemo pozabiti, kdo jo je začel. Tudi ne smemo pozabiti, kaj smo takrat občutili.

Resnično sem zgrožen kakšne komentarje prebiram pod zgodbo o nesrečni sestrelitvi gazele nad Rožno dolino:

»Jansa je bil tiste dni podelan in je tekal s polnimi gatami iztrebkov naokol ...«

»jasno, saj vam pravim, kako je desnica nameščala incidente in jih pripisovala JLA . tudi policaja na ptuju je ustrelil v glavo "policaj", krivdo pa prevalili vojakom v kasarni itd.pa dimnikarja v mariboru............še vam bo jasno, zakaj je janša razorožil slovensko TO. zato, če ne bi uspela takratna prevara o napadu JLA na slovenijo, potem bi slovenci sami branili domovino pred sovražniki izven jugoslavije. pa smo pač nasedli in verjeli, in sedaj smo oropani,lačni in goli«

»sploh se ni treba spraševati zakaj so sestrelili helikopter.ker odgovor je na dlani - majer in bavčar sta hotela v svoji bolestni maščevalnosti totalno vojno z jla.ljubljančani imajo srečo,da so poveljniki enot zavrnili ukaz (zahteva majerja) da se napade vojašnice v mostah,šentvidu in na metelkovi kar bi za pripadnike TO pomenilo smrt za ljubljano pa razdejanje z mnogimi žrtvami.«

Po dobrih dvajsetih letih od osamosvojitve smo prišli do tega, da sami kriminaliziramo osamosvojitveno vojno. Vojno, ki je nismo mi začeli. Vojno, ki je bila dolgo časa načrtovana. Vojno, ki naj bi nazaj naplavila eno samo resnico, eno samo stranko, enega vodjo in veliko tajno policijo. Če te vojne takrat ne bi dobili, bi imeli podoben scenarij, kot so ga imeli Hrvati in prebivalci Bosne.

Takrat ni bilo desnice in ni bilo levice, bili so le tisti, ki so hoteli svobodo in tisti, ki so to preprečevali. Zakaj so se tanki prevažali mimo naših oken? Zakaj so lokalni poveljniki grozili z miniranjem skladišč orožja?

Danes pa anonimni, neizobraženi, nekultivirani, pisači brez zgodovinskega spomina kalijo vodo naše osamosvojitve. In knjiga, kakršna je ta, ki je pravkar izšla, avtorice, katere lajajoča politična stališča so odmevala v podhodu Cankarjevega doma lanskega februarja, k temu le prilivajo bencina na ogenj. Kakšen je pravi namen izzida knjige Skrito povelje nekaj dni pred obletnico osamosvojitvene vojne? Je mar naključje, da je izšla pri založbi Sanje? Njen direktor ja organizira različne Protestivale in ne skriva svojih političnih simpatij?

Ukradli so nam spomin. Zgodovinski spomin. In mi samo stopicamo okoli. Nimamo svojih junakov, nočemo poznati svoje zgodovine, poleg vsega pa smo neskončno žleht. In res ni čudno, da se nam vsi po malem posmehujejo. Ker smo čudaki!

Še zadnje dneve lanskega dopusta moramo izkoristiti v teh dneh. Tako lep dan me je zvabil na obalo. S kolesom od Kopra do Strunjana, poskusit vodo in ribje dobrote. Bilo je kratko, prekratko… Vendar je dober okus ostal. In še drži. Upam, da zdrži do dopusta…

Američani so s Hollywoodom in glasbo kulturno kolonizirali svet. Prodali so nam svoj način življenja, pogled na ekonomijo, človekove pravice in svoboščine… Nekako so nam bili ves čas simpatični, kot velesila, ki je Rusiji pristrigla peruti, zmagala v dveh svetovnih vojnah in prva stopila na luno.

Če se v Ameriki nekaj zgodi, ima navadno velik odmev v svetu. Orkan, ki pustoši po ZDA je budno spremljan, za razliko od tistega, ki pustoši po Aziji in je mnogokrat bolj uničujoč.

Američani so nas prepričali o svojem posebnem pomenu, vrednosti in moči. Tako na političnem in gospodarskem, kot na kulturnem področju (če lahko filmski in zabavno glasbeni prispevek štejemo sem).

Kljub vsemu se Ameriška »aura« v zadnjih letih precej sesuva. Nekoč simpatični demokrati, so danes svetovni policaji, ki v imenu demokracije vzdržujejo koncentracijska taborišča in skrivne zapore za ljudi, ki jih zakonsko ne morejo obtožiti za zločine povezane s terorizmom. Pohlep po nafti ureja število njihovih vojaških postojank po svetu, Amerika že dolgo ni več pojem demokratičnosti, kar kažejo tajni podatki njihovih diplomatskih depeš, ki so se znašli na Wikileaksu.

Zadnje odkritje Edwarda Snowdena o tem, da ameriške tajne službe nadzorujejo praktično ves splet in lahko samo v nekaj trenutkih o posamezniku izvedo skoraj vse kar je mogoče preko spleta, je zabilo zadnji žebelj v ameriško javno podobo. Oholost, nadutost in paranoja so trije pojmi, ki jih pri tem ženejo. Zato ker lahko, zato, ker je vedno nekdo grožnja, zato, da so vedno korak pred mogočimi sovražniki.

Bizarno pri vsem tem je pravzaprav dejstvo, da je imel angleški pisatelj George Orwel v romanu 1984, ko je orisal totalitarno družbo, v mislih nekdanjo Sovjetsko zvezo. Veliki brat se namreč danes pojavlja tam, kjer je bilo nekoč »leglo« demokracije. In kam je le to pripeljalo? V totalitarni nadzor spleta, kjer lahko le še čakamo, da se nekje dovolj visoko pojavi še kak dron s svojim smrtonosnim tovorom.

Ameriški veleposlanik se lahko pri nas še tako trudi, da bi nam kaj povedal, da bi nas v čem razsvetlil, nam dal kak uporaben nasvet o spravi in tem…, a kaj ko bomo vedno za vsem skupaj videli le diplomatsko depešo štabu v Washington in tam pazljivo kopičenje in analiziranje dokumentov. Niti malo ne dvomim, da se med zavedenimi datotekami ne bo znašel tudi ta zapis.

Edward Snowden je zato skupaj z Bradleyem Manningom glas zaskrbljene javnosti, ki je razkril ameriško hipokrizijo. Žal mi je le to, da nam ni dal nobenega uporabnega nasveta, kako bi lahko iz tega sistema izstopili.

V četrtek bo predsednica vlade iz vrst Pozitivne Slovenije na obisku v Vatikanu. Alenko Bratušek bo sprejel tudi papež Frančišek. »Obisk slovenske premierke pri Svetem sedežu in srečanje s papežem Frančiškom in državnim tajnikom Bertonejem predstavlja nadaljevanje že vzpostavljenega dialoga med Slovenijo in Svetim sedežem. Obisk predstavlja priložnost, da se odnose s Svetim sedežem še nadalje razvija, k čemur bo prispeval tudi tokratni obisk predsednice vlade v Vatikanu,« piše na premierkini spletni strani.

Res ne razumem. Po Stožiški prireditvi z rdečo obleko in prepevanjem revolucionarnih pesmi, kjer je jasno izraženo stališče o veri kot opiju za ljudstvo, gre zdaj Bratuškova v Rim k papežu? K vrhovnemu šefu reakcije? Po kaj?

He, he, he, morda pa bosta skupaj molila za uspeh naše gospodarske reforme… Samo vera nas lahko še reši.