Novi nepremičninski davek, ki se nam bliža, je v Sloveniji pravzaprav začetek nove Cerkvene reforme. Najprej bi rad povedal, da kulturni spomeniki v razvitem svetu večinoma niso obdavčeni. Ker so kulturni spomeniki. Ker vanje povabimo ljudi, ki se želijo spoznati z našo kulturo, zgodovino, umetnostjo, običaji… Na kulturne spomenike so ljudje ponosni, saj odražajo stopnjo razvitosti nekega naroda skozi čas in kažejo v kaj se je prednikom zdelo pomembno vlagati. Starejši kot je spomenik, dlje sega naša zgodovina, naša kultura in omika, daljše korenine imamo…

V Sloveniji je bilo leta 2009 6.157 sakralnih enot (poleg cerkev in kapel zidana znamenja in križi). To predstavlja približno 80 odstotkov celotne kulturne dediščine v Republiki Sloveniji. In zdaj bodo vse to obdavčili. Brez izjem. Tudi kapele in znamenja.

Ne bom se spuščal v to, da je iz baze Geodetske uprave RS razvidno, da je ljubljanska stolnica ocenjena na 1,1 milijona evrov, frančiškanska cerkev na Prešernovem trgu na dobrih 550 tisoč evrov, Plečnikova cerkev svetega Mihaela na Barju pa na dobrih 605 tisoč evrov. Mariborsko stolnico cenijo na dobrih 732 tisoč evrov, cerkev na Blejskem otoku pa na slabih 219 tisoč evrov. Ne bom se spuščal v to zato, ker so te ocene smešne. Samo lokacija v Centru Ljubljane v taki izmeri, ko je frančiškanska cerkev, je vredna toliko kot ocenjena zgradba, da vse ostale opreme sploh ne omenjam. V takih primerih gre za narodno blago, ki nima cene. Celo Sovjeti niso podrli vseh cerkva v Moskvi za časa najtršega Stalinizma, ampak so jih ohranili, ker je šlo narodno dediščino. In ta je bila sveta celo za ruske boljševike.

Tudi pri nas jih ne bodo podrli, ampak le obdavčili. Vse podpisane peticije za obdavčitev Cerkve, se bodo zdaj udejanjile. Le dovolj dolgo je bilo treba ponavljati, da je Cerkev tako bogata, da se ji nek dodaten davek ne bo preveč poznal.

Kljub vsemu pa smo lahko veseli, ker so se člani vladne koalicije odločili za obdavčitev mrtvega kamna. Kajti kamen ni tisto, kar tvori živo Cerkev. To so ljudje. In dokler ne bodo obdavčili Cerkve za vsakega vernika, ki se v nedeljo oglasi pri bogoslužju, naši dacarji ne bodo dosegli svojega namena.

Na začetku sem zapisal, da je predloge nove obdavčitve Cerkvenih nepremičnin, začetek nove Cerkvene reforme. Predlagam, da v duhu Jezusovega nauka, vse Cerkvene nepremičnine prepišemo na državo. Naj se ona ukvarja z gospodarstvom in obnovami, vzdrževanjem in restavriranjem spomenikov, naši župniki pa se bodo namesto gospodarstvu lahko posvetili pastorali. Ob prepisu naj se podpiše samo aneks, ki določa, da mora biti cerkvena zgradba (zaradi vložkov iz preteklosti) na razpolago za bogoslužje, potem pa naj vrli državni organi poskrbijo za tisto, s čemer so se do sedaj morali ukvarjati župniki s svojimi gospodarskimi sveti. Res ne vem, zakaj bi moral biti Blejski otok cerkven. Naj bo državen, ampak država naj poskrbi, da bo to tudi ostal spomenik in da se bo v cerkvi lahko odvijalo bogoslužje. In če se bodo podirale stopnice ali bo mežnarija potrebna nove strehe se bo s tem ukvarjala država, ne pa gospodarski svet župnije in z njim posledično verniki.

Če bi se to lahko uvedlo, bi bila to najlepša Cerkvena reforma, ki bi jo doživeli. Škofje in duhovniki bi se lahko začeli intenzivneje ukvarjati z živim materialom, z živimi kamni, z mladinsko in birmansko pastoralo, z zakonci in vsemi ostalimi skupinami, ker jim za kamenje in spomenike ne bi bilo treba več skrbeti.

Bojim se le, da na to novo nacionalizacijo, ne bi pristala država, kajti kar naenkrat bi ji postalo jasno, koliko za ohranjanje kulturnih spomenikov (kar 80 odstotkov vseh slovenskih) naredimo verniki sami.

Če se zgodba ne bo odvila tako, kot je opisano zgoraj, pa je jasno, da bodo na plečih vernikov tudi novi nepremičninski davki. Pa bomo ob tej nameri verniki kar tiho? Do zdaj neke jasne debate na to temo sploh ni bilo. Kdo jo bo začel? Kdo bo povzdignil glas proti?