„Bog se najbolj smeje, ko človek dela načrte!“
Ta hudomušna misel pove, kako krhko je to, kar si človek zamisli.
Včasih je dovolj že slabo vreme. Pa vse smo imeli tako lepo pripravljeno.
Drugič nam načrte prekriža bolezen. Tedne načrtovan obisk prepreči slaba diagnoza.

Ali naj torej sploh ne načrtujemo? Naj se vdamo in samo čakamo?
To bi bilo najslabše.

Zgornja misel nam hoče sporočiti, da je življenje skrivnost.
Da se bo zgodilo veliko stvari drugače, kot smo mi hoteli.
Ampak to ni nujno slabo.
Najprej je potrebno sprejeti novo situacijo in ne žalovati preveč za našimi starimi načrti.
Prej kot bomo to naredili, prej bomo ugotovili, da so nam ponujeni novi.
In kot navadno ugotovimo po določenem času, so bili to za nas velikokrat (naj)boljši načrti!