Družina ni podoba, ki sodi samo še v preteklost!
To tudi ni „črpalka“ podnevi in „parkirišče“ ponoči.
To je mesto ljubezni in služenja.
Vsak mora nekaj prispevati k temu, da je dom res dom.
Pomagati mora, prevzeti nekaj opravil.
Hkrati bo deležen veselja in skrbi, ki si jih družina deli.
Da bi znali v tej sproščeni samoumevnosti družinskega ognjišča izrekati tudi besede zahvale.
Nič namreč ni samoumevno.
Družina ni delovna skupina, ki streže, niti ni bolniška ali gasilska ekipa prve pomoči, ki je vedno v pripravljenosti.
V družina naj vlada ljubezen. Ljubiti pa pomeni, dati se na razpolago. Svoje cilje prilagoditi družinskim ciljem in prenašati skupna bremena.