Človek je zašel v puščavi. Vedel je, da bo umrl, če hitro ne najde vode in sence.
Nato je zagledal oazo. Vendar svojim očem ni verjel. Mislil je, da je fatamorgana, privid.
Slišal je šumeti potok, a tudi temu ni verjel. Mislil je, da ima halucinacije …

Kolikokrat mi ne verjamemo v dobroto in ljubezen?
Kolikokrat menimo, da sta to samo slepilo in utvara?
Kolikokrat ju ne prepoznamo v dejanjih ljudi s katerimi se srečujemo?

Zato se napotimo proti življenjski oazi in okrepimo našega duha.
Odprimo oči in ušesa za dobro.
Bližina bližnjega pa naj nas utrjuje in bogati.