Tik pred izidom je knjiga novinarke Rosvite Pesek o Jožetu Pučniku. Precej zajetna monografija na skorajda 500 straneh prinaša precej novih podatkov o tem velikem človeku, ki so ga nekateri poimenovali slovenski Havel. Omenjena primerjava seveda prav po slovensko šepa, kar piše tudi v novi knjigi. Za razliko od Čehov, mi našega »Havla« nismo počastili. Havlovo disidentstvo je neprimerljivo s sedmimi leti socialističnega zapora, ki jih je preživel Pučnik in njegova kasnejša pot v Nemčiji, kjer je moral začeti vse od začetka, ker mu niti izobrazbe niso priznali, je nekaj kar bi osupnilo tudi Čehe. Kljub temu se mu nič od preživetega ni vrnilo v dobro. Celo to so mu očitali, da je bil zaprt in zaradi tega maščevalen.

To kar je v državah, ki so se rešile totalitarizma čast in slava, je pri nas obveljalo za posttotalitarno zaznamovanost. Vse njegovo življenje so padale po njem zbadljivke, pokončnemu človeku, ki je vse svoje življenje posvetil bodoči drugačni Sloveniji, je o njem zapisal Aleksander Zorn. Imamo veliko osamosvojiteljev, a Jože Pučnik je bil njihov epicenter. Za razliko od ostalih je imel vizijo, kaj naj bi nova Slovenska država bila. Žal se njegove smeri nismo držali in namesto, da bi postal naš prvi demokratično izvoljeni predsednik, se je ob njegovi smrti vnela pobalinska parlamentarna razprava, če si sploh zasluži spominsko žalno sejo in državniški pogreb.

Samo trmi zdajšnjega predsednika Boruta Pahorja se lahko zahvalimo, da je do žalne seje sploh prišlo, a v oči še vedno bode denimo odsotnost takratnega predsednika vlade Antona Ropa na njej.

Knjiga Rosvite Pesek predstavlja Pučnikovo premočrtnost in moč, da se je vseskozi držal smeri, ki si jo je začrtal. Prikazuje ga od otroštva do gimnazijskih let, kjer je prvič prišel navzkriž z vsenadzorujočo partijo in njeno tajno službo, do let na fakulteti, kjer je za nekaj mesecev vstopil v partijo da bi sistem prenavljal od znotraj. Sistem pa, takšen kot je bil, se ni puščal popravljati. Koleščke, ki se niso vrteli tako, kot je bilo zamišljeno, je strl in odstranil. Pučniku nadalje sledimo v zapor, kjer je Rosvita Pesek v arhivskem gradivu našla zapisnike zasliševanj, imena zasliševalcev in sodnikov. Po sedmih letih v zaporu in ugotovitvi, da zanj doma ne bo službe je bila edina alternativa odhod v tujino. Pa tudi v Nemčiji pritisk nekdanje totalitarne države ni popustil.

Peskova Pučnika opisuje tudi kot človeka, ki je imel rad svoje otroke, ki je rad odigral partijo šaha in ki si je s prijatelji rad povedal kako šalo. To ga dela oprijemljivega, človeškega, nič titanskega, kljub vlogi, ki jo je imel odigrati. In jo je! Žal se ni končala triumfalno kot Havlova, ampak tudi to je Pučnik sprejel kot danost. In tudi slabo srce ga je opozarjalo na meje telesa.

Knjiga z naslovom Pučnik, prinaša tudi vrsto osebnih spominov Pučnikovih sodobnikov, ki jih je Peskova posnela bodisi v času priprave dokumentarnega filma o njem, ali jih je obiskala kasneje, ali pa je njihove spomine na Jožeta Pučnika poiskala v tisku.

Delo samo priča o številu prevoženih kilometrov oz o kilometrih televizijskega in drugega materiala, ki ga je avtorica morala pregledati. Če pomislim zadaj, ko sem delo prebral, mi pravzaprav ni jasno, kako to, da knjige o taki osebnosti nismo dobili že prej…

Vsekakor čestitam avtorici dr. Rosviti Pesek in tudi Mohorjevi založbi Celovec za izjemen podvig in hkrati vabim k branju izjemnega dela o izjemni osebnosti. To je vsekakor delo, ki bi ga moral prebrati vsak, ki se v tej državi počuti doma!

Delo je še nekaj dni v prednaročilu mogoče za nekaj nižjo ceno naročiti tule: