Gospodarski minister Stanko Stepišnik je odstopil. Da bo temu tako, se je očitno vedelo vsaj že od ponedeljka, kajti pred nekaj dnevi je premierka še zatrjevala, da podjetje EMO Orodjarna, katerega solastnik je, ne bo kandidiralo za državne subvencije. Ko se je kaplja prelila čez rob, so se domenili, da se umika iz vlade, zadrži pa lahko poslanski sedež in njegovo podjetje lahko v tem primeru dobi državne subvencije.

Tako so navzven vsi zadovoljni. Bratuškova je pokazala svojo avtoriteto, minister je pod pritiski sicer klonil in odstopil, zato pa bo namesto odpravnine njegovo podjetje dobilo državne subvencije in še nekaj časa bo na plačilnem seznamu Državnega zbora.

Zgodba se je navidezno uredila. Žal pa nismo slišali tistega, kar smo želeli slišati, da je Stepišnik delal slabo. Da se je v tem kriznem času najslabše odrezalo ravno njegovo ministrstvo. Da se ves čas govori o financah in konsolidaciji financ, o novih davkih pa o sanaciji bank, prav malo pa se govori o ukrepih za zagon gospodarstva. Niso redki tisti, ki trdijo, da je bilo na področju gospodarstva pod Stepišnikom narejeno bistveno premalo, glede na situacijo v kateri smo. Še več, Stepišnik se kot minister za gospodarstvo, ni (dovolj) zavzel za svoj resor, kar se obremenitev tiče, ki jih vlada načrtuje in jih je tudi že sprejela.

Zato bi bilo moralno in higienično, če bi minister odšel predvsem zaradi tega…