"Slovenija je velika. V njej je upanje in veliko dobrega, zato moramo biti bolj optimistični," se v teh dneh sliši na različnih koncih Slovenije. "To pravi nekdo, ki je bil do vratu v smeteh. Govorim iz življenja in iz prepričanja," dodaja misijonar iz Madagaskarja, lazarist Peter Opeka. Za njegovo slovensko ime so se odločili organizatorji Civilne družbe za pravično Slovenijo, ki so v ponedeljek pripravili srečanje z njim v nabito polni Unionski dvorani v Ljubljani in dovolite, da ga uporabljam tudi jaz v tem zapisu.

Prepričan sem, da so srečanja z njim tako dobro obiskana tudi zato, ker za razliko od podobnih prireditev, kjer je moč slišati večinoma črnoglede napovedi o našem stanju, tu prevladujejo predvsem optimizem, veselje in ljubezen do bližnjega, torej solidarnost. Misijonar Peter Opeka je kot velik aspirin ali obliž za naše razbolele duše, ki jih pestijo bolezni sodobnega zahodnega sveta, kot so neperspektivna gospodarska situacija z množico brezposelnih, velika razslojenost prebivalstva, dvigovanje davkov in občutek družbene krivičnosti...

Peter Opeka pravi: „Če je v Sloveniji kriza, potem moramo za Madagaskar izumiti novo besedo. Merila za revščino, ki veljajo v Sloveniji, so seveda drugačna kot na Madagaskarju. Toda sem na strani vseh, ki so zapostavljeni. Ne delamo le za denar, delo samo naredi človeka. Če delamo le za denar, se ne smemo čuditi, da smo v krizi.“

Misijonarjev optimizem je nalezljiv. Kljub tolikim stiskam, kljub težkim primerom življenja na Madagaskarju, ki jih opisuje, ne izgublja upanja. Poudarja, da Slovenci skrbimo, da dnevni obrok riža v njegovi skupnosti na Madagaskarju dobi 7000 otrok in to kljub krizi. Kot da je moral priti k nam ravno ob tem času in nam povedati spodbudne besede.

Ob tem sem se spomnil na slavnostni govor nekdanjega ravnatelja Škofijske klasične gimnazije Jožeta Mlakarja, ki je na akademiji ob 20 letnica ponovnega delovanja Škofijske klasične gimnazije med drugim dejal: »Vendar so ljudje, ki svet spreminjajo na bolje. O tem pričajo študije, ki jih izvaja Human Security Center iz Kanade. Poročilo tega centra iz leta 2005 bi lahko povzeli s stavkom, Še nikoli ni bil svet tako dober, kot je na začetku 21. stoletja. Vzemite si čas in berite knjige, kot so Avtobiografija Mahatme Gandija, Novemu kapitalizmu naproti, bangladeškega poslovneža in Nobelovega nagrajenca za mir Muhammada Yunusa. Berite ali si oglejte filme o Materi Tereziji in Petru Opeki. Spoznali boste, da se svet spreminja, če svojega bližnjega postavimo v središče, ne na obrobje.«

Da si želimo verjeti tem drobnim nasvetom o dobroti in solidarnosti, pričajo množice ljudi, ki prihajajo na srečanja z misijonarjem. Ta je bil letos tudi nominiran za Nobelovo nagrado za mir. Do preloma v družbi pa bo prišlo šele takrat, ko bomo njegove besede vzeli zares. Namreč še kako drži, ko pravi: „Če gremo od maše domov enaki in ne boljši, kot smo bili pred njo, potem to ni pravo doživljanje maše.“ Misijonar Peter Opeka je primer dobre prakse, ki bi si ga morali večkrat vzeti za vzgled. Vsaj takrat, ko se namesto odločnega ukrepanja raje zatekamo k brezplodnemu jamranju in nerganju. Začeti je treba pri sebi in v svoji bližnji okolici. Ko bodo vidni prvi rezultati, ne bo več razlogov za to, da bi se pogovarjali o tem, da še ne vidimo luči na koncu tunela. Poleg vsega, so razmere pri nas praktično neprimerljive s tistimi na Madagaskarju...

Zato bi se, ko razmišljam o razlogih za upanje, še enkrat rad ozrl k Zavodu sv. Stanislava in njegovi 20 letnici. Tudi obstoj takega zavoda je razlog za optimizem. Vsi ti mladi, ki so v 20. letih obiskovali gimnazijske učilnice so kot seme razneseno naokoli. Ko sem opazoval, kaj vse so pripravili na akademiji, sem imel prav podoben občutek kot ob srečanju s Petrom Opeko. Bilo je veliko veselja, optimizma, hkrati pa raznovrstnih talentov in znanja združenega z napori za dosego plemenitega cilja. Prepričan sem, da se bodo tudi ta semena slej ko prej razrasla v mogočno drevo.

Potem pa je tukaj še 19 letnica Radia Ognjišče. Na pravkar minulem gala koncertu v Cankarjevem domu, kjer smo začeli z obeleževanjem tega dogodka, je dvakrat nagovorili poln avditorij tudi Peter Opeka. „Za otroka, ki je prišel na svet in od očeta in matere ni zahteval, da naj se rodi na Madagaskarju, na smetišču ali na trgu ali na cesti, otrok je rojen in je tam in nekdo mu mora ponuditi roko. In to delamo 24 ur na dan,“ dodal je, da je kljub temu, da ni rojen tam „romar za te otroke“. „Hvala vam za pomoč tem otrokom, za katere danes nudimo šolo in vzgojo. 11.328 otrok je bilo vpisanih v naših šolah preden sem šel iz Madagaskarja in za te otroke danes prosim pomoč,“ je nagovoril Opeka.

Njegov glas se je s pomočjo Radia Ognjišče razširil in nagovoril vse ljudi, ki so mu hoteli prisluhniti. Kaj ni razlog za upanje tudi to, da je mogoče njegovemu sporočilu prisluhniti na tak način? Če ne bi bilo tega medija, to ne bi bilo mogoče.

Razlogov za upanje je torej več, le mi imamo včasih tako zamegljena očala, da skoznja ne posije sonce. Za to smo večkrat krivi sami. Nismo se potrudili in z njih obrisali umazanijo in mastne madeže. Raje smo pestovali svoj slabo voljo in tarnali, kako je vse narobe. A del krivde za nastale razmere moramo sprejeti tudi sami in nato odreagirati. Ko spoznaš napako, jo je treba popraviti.

Ne bo treba začeti na malgaškem smetišču. Naše težave niso povezane z več kot devetdesetimi odstotki ljudi, ki živijo pod pragom revščine, ampak so povezane z našim dojemanjem revščine. Ko bomo to ugotovili in se po tem ravnali, bo odpadlo ogromno razlogov za nezadovoljstvo in bolj jasno se bodo pojavili tudi razlogi za upanje.

Naj še končam z besedami misijonarja Petra Opeka, ki je odgovoril na vprašanje, kakšen recept ima za Slovenijo: „Ni recepta, samo zavedati se moramo, da imamo v sebi Božjo moč in ljubezen. Ta ljubezen nas sili, da gremo k tistemu, ki potrebuje našo pomoč. S tem damo upanje drugemu in samemu sebi!“