Nekateri starši jamrajo nad enim otrokom. Drugi, ki imajo dva, se pritožujejo, da je eden priden, drugi pa upornik, se pravi eden obvladljiv, drugi manj…

Pri nas imamo štiri (večinoma obvladljive) fante, ki pa ves čas tekmujejo. Kdo bo prvi v avtu, kdo bo prvi dobil juho, kdo zabije več golov, kdo dalj (in dlje) lula… Skratka kar naprej se preverjajo in deset letna razlika v letih jih pravzaprav nič ne moti.

Stalno tekmovanje pa seveda s seboj potegne tudi marsikatero nesrečo. Včasih se konča z jezico, včasih z jokom, včasih s krvavim nosom. Zadnje mesece je trend urgenca.

Eden si je zlomil stopalo v narti in tik pred prvonovemberskimi počitnicami pridelal mavec. Ravno dobro smo ga sneli, ko si je najmlajši prebil arkado in prislužil štiri šive… Natanko teden dni nazaj smo bili na urgenci na šivanju. Danes so mu pobrali šive. Ravno sem se vrnil domov, ko na vratih zagledam največjega z berglami…? Kaj za..?

Nogomet. Gleženj. Pravkar čakamo na slikanje… Bo tudi tokrat mavec?

Na urgenci nas torej že kar poznajo. »A vi ste? Kaj je pa tokrat?« Skoraj smo že na ti z medicinskimi sestrami in avto že sam pozna pot do tja.

Morda so fantje tudi pot na urgenco vzeli kot tekmovanje, kdo bi vedel? Le nama z ženo malce preseda posedanje v vedno polni čakalnici, kjer vztrajno vrtijo eno uro dolg DVD z risankami, ki se potem avtomatsko ponovijo… Ob četrtem krogu Krtka, je človek že kar utrujen.

Tudi jaz zdajle jamram nad mojimi fanti. Pa bi mi pravzaprav ne bilo treba. So pač zdravi in polni energije. Pred računalnikom ali televizorjem pa se noge pač (večinoma) ne lomijo…