Družina in evharistija je bila tema. Pisateljica Berta Golob nam je povedala, kaj ona občuti ob tej relaciji. Kot vedno iskriva in duhovita, odkrita in malo zaskrbljena, pa vendar z jasnimi in optimističnimi mislimi. V družini se zgodi vse, kar mora otroke peljati k mizi Božjega kruha. Tam se zgodba s starši začne in tam se tudi konča. Če starši na tem izpitu padejo, kako lahko pričakujemo, da bi bili otroci uspešni (ni pa nemogoče, je poudarila, saj Božja milost deluje, vedno)? Sploh v svetu, kjer se zdi, da zlo zmaguje nad dobrim. A to je le vtis. Moč dobrote namreč podira gore.
Osebno me je najbolj nagovorila zgodba, ki ni bila neposredno povezana s temo, in jo je pisateljica povedala potem v pogovoru. Opisala nam je primer svoje učiteljice Nemke, ki jo je med vojno učila v Kranju. Namreč izhajala je iz trditve, da niso bile vse »okupatorske« učiteljice slabe, kot tudi niso bile vse domače vedno dobre… Povedala je, da je za to svojo dobro nemško učiteljico, ki jo je dve leti učila, veliko molila, posebno zato, ker je vedela, da so bili nekateri učitelji po vojni, na begu iz Slovenije, ubiti. Nekoč je to omenila na predavanju v Celovcu, slovenskim učiteljem in ti so jo vprašali, če se spomni kako se je pisala in odkod je bila. Ker je vedela, kako se je pisala in da je bila iz Bregentza, se je oče zdajšnjega civilnega upravitelja Bosne, g. Inzko, ponudil, da bo svoje znance v Bregentzu povprašal, če bi jo kdo poznal. In res so na občini našli naslov osebe, ki je ustrezala vsem podatkom. In Inzkova znanka jo je obiskala. Na vratih ji je razložila zakaj je prišla in ga. učiteljica, ki je med vojno res učila v Kranju se je spomnila drobne deklice z okroglim obrazom. Znanko je povabila v stanovanje, pred njo odprla album s fotografijami in ji na sliki pokazala drobno punčko, po kateri jo je spraševala. Po toliko letih… Kasneje sta z Berto navezali stike in dopolnili manjkajoče podatke. Čudežno. Dobrota res deluje.