Izgubljeni sin
Evangelij po Luku 15,1-3.11-32
Na prestopu v drugo polovico postnega časa, beremo zgornji evangelij.
Klemen Svetelj nam je danes razlagal enega mojih najljubših evangeljskih odlomkov. Vedno znova naletim na kakšne poudarke, ki se pokažejo v novi, sveži luči.
Mlajši sin stori napako in pade. Pravzaprav se upre Očetu, ker zna on bolje. Potem propade. Padec je velikanski. Iz novodobnega japija, do svinjskega pastirja, s tem da moramo vedeti, da je bila svinja za Jude nečista žival… Dno torej. Ali skoraj dno. Logična pot sina, ki je na tak način prekinil z očetom, bi šla v smer kraje in roparstva, končalo pa bi se na vislicah. A tu se vendar pokažejo temelji, ki jih je dobri Oče vseeno uspel privzgojiti, sicer izgubljenemu sinu. Mladenič gre vase. Ugotovi, da ga je polomil. Žal mu je, zato sklene, da bo svoje življenje spremenil. Ali bolje, da se bo vrnil in priznal svojo krivdo.
In oče? Njegovo veselje in dobrota sta brezmejna. »Veseliti se je treba, ker je bil mrtev in je oživel!« Tu v odnosu do očeta nastopi starejši sin. Tisti, ki je vedno ob očetu. Tisti, ki ga ne zapušča, ki spoštuje njegove zapovedi, ki redno hodi k bogoslužju in je deležen daritve Oltarja. In spodrsne. Njegov padec je prav tako globok. Izgubljeni Očetov sin zanj ni več brat, ampak le še »tvoj sin«. Pravičnost postavlja pred dobroto in ljubezen, na brata in njegov primer, gleda le iz svoje perspektive.
Kristjani velikokrat reagiramo prav tako, kot starejši sin. Terjamo kozliča od Očeta v zameno za svojo držo. Iščemo le napake, da se ob njih zgražamo in čistimo svojo zunanjo podobo. Kakšna pa je naša notranja podoba? Kakšno je naše obličje? Spačeno v jezi zaradi Očetove ljubezni in odpuščanja? Se nam pozna, da smo bili danes ob oltarju, kjer se je k nam sklanjal živi Jezus? To odzvanja v našem življenju? Ali pa je le bergla naše pravičnosti, ki vse premeri in stehta? In to ni dobro. To sploh ni dobro. Mislim, da velikokrat pozabljamo na besede: »S kakršno mero merite, s tako se vam bo odmerilo…« Za pravičnike torej pravična kazen, za tiste, ki so veliko ljubili, pa kazen skozi prizmo ljubezni. Kaj boš izbral?
2 komentarjev
Komentar from: Rock [Obiskovalec]
Komentar from: jozeb [Član]
Moram reči, da ste me kar zaposlili...
Tole je prepis tistega kar so objavili na radiu Vatikan:
"Starejši ostane doma, toda tudi on ima nezreli odnos z Očetom. Ko se namreč mlajši brat vrne, se starejši tega ne razveseli kot Oče, ampak se naravnost razjezi in noče vstopiti v hišo. Starejši je upornik, mlajši pa je ostal na ravni otroške pokorščine, je razlagal sveti oče. Obe obliki odnosa se presežeta samo z izkušnjo usmiljenja. Samo kadar izkusimo odpuščanje, kadar odkrijemo, da nas kdo ljubi z zastonjsko ljubeznijo, ki je večja kot naša revščina, pa tudi večja od naše pravičnosti, takrat končno vstopimo v resnično sinovski in svoboden odnos z Bogom."
Iz napisanega sledi, da je avtor besedila (verjetno po pomoti) zamenjal besedi mlajši in starejši. Naš povzetek na spletni strani je torej pravilen.
Zdaj pa le še k vprašanju, ali je lahko oče grešnik, ker je sinu dal delež in ga pustil oditi?
Kdaj je otrok dovolj zrel, da lahko odide na svoje? Kdo o tem sodi? Moj oče je moral od doma z 11. leti in od takrat naprej se sem živi. Meni ni bilo treba, vseeno pa bi se težko strinjal, da je bil moj oče takrat že dovolj zrel za to. Glede na različna kulturna okolja je ta čas različen. Spomnimo se, da v nekaterih kulturah poročijo in oddajo deklice ženinom, ko same zase še ne morejo odgovarjati. Po drugi strani pa je jasno tudi, da se redko kateri doraščajoči otrok ne postavi očetu po robu in njegovih dejanj ne oceni kot nemodernih. Uporništvo nam je na nek način prirojeno, morda tudi zato, da se lažje "odlepimo" od očetovega avtomobila in maminega hotela...
Če pa v tej priliki gledamo Očeta, kot podobo Boga, potem težko pridemo skozi s trditvijo, da je Bog grešil. Bog namreč ve. Sinu daje vse kar mu gre, vključno s svobodo, da se odloči proti njemu. Neprizivno.
Form is loading...
Lep pozdrav!
Večkrat poslušam R. Ognjišče.
Primerjal sem zapis o papežu, od s. B. Zelič, glede izgubljenega sina (obj. 14.3.10?) in pa isto temo na slovenskem R.Vatikan (14.3.10, 20,00).
Naletel sem na protislovje: po papežu je mlajši sin upornik, po R. Vatikan pa starejši. Papež pri starejšem sinu govori o hinavščini.
Sprašujem se, ali so te oznake pravilne.
V čem je hinavščina st. sina (papež), ali v čem je uporništvo st. sina (R. Vatikan), ali v čem je uporništvo ml. sina (papež)?
Strinjal bi se, da je st. sin pravičnik (domišljavec, prevzetnež; njegova napaka je napuh; svojega ml. brata nima za sebi enakega, ima ga za grešnika, sebe pa za večvrednega).
Strinjal bi se tudi, da je ml. sin splošni grešnik (ali kot otrok: je še nezrel. – Mimogrede: je tudi oče grešil, ker je ml. sinu dal delež in ga pustil oditi?).
In bistven element te prilike je po mojem mnenju tudi usmiljenje: oče je začutil usmiljenje do zopet “živega” (do zopet “zdravega”) ml. sina (to pa zato, ker je ml. sin šel vase, Lk 15,17, in je tudi priznal, da je grešil, itd., Lk 15,21).
To lahko primerjamo s priliko o Samarijanu: tudi tam je usmiljenje bistveno: le Samarijan je čutil usmiljenje do poškodovanega.
Kaj pravite?
Lp, Rock.