Danes smo se Slovenci veliko preveč ukvarjali z drugimi. Mediji so nam kot najpomembnejšo novico slikali ustoličenje onstran luže. Ljudje o tem berejo, poslušajo, gledajo in nehote pozabijo na tukaj in zdaj.

Spremembe vedno prinesejo nekaj novega. Nov veter, novo razporeditev igralnih figur, upanje na boljše. Spremembe so del življenja. Na nek način je naše življenje eno samo veliko spreminjanje.

Najprej se rodimo, potem odraščamo. Prva velika sprememba za otroka je ločitev od staršev in odhod v vrtec. Potem še večjo spremembo prinese šola, pa nato študij in zaposlitev. Na spremembe lahko na nak način vplivamo, se nanje pripravimo, ampak soočenje z njimi, je za vsakega vedno nekaj povsem novega.

Spominjam se svojega prvega šolskega dne... Ta spomin ni preveč prijazen. Bil sem najmanjši, na nek način sam, v množici drugih. Solze so mi zalile oči. A vendar spomin na šolo ni grenak, je le spomin na spremembo, ki me je ujela nepripravljenejga.

Da se bomo poboljšali, se spremenili, si velikokrat obljubimo, ko ga polomimo. Ko nam ne gre, ko je zaradi nas nekdo prizadet. Takrat sklenemo, da bo naslednjič drugače. In to je tisto, kar bi rad povedal, če se sprememba ne zgodi najprej znotraj nas, se tudi na zunaj ne more videti.

Dokler se bom (pre)veliko ukvarjal z drugimi, za spremembe med nami ne bo časa in volje. Dokler me bodo zanimali predvsem pomembni mogočneži, se v naši družini ne bo nič spremenilo. Šele tedaj, ko bom ugotovil, da lahko nekaj drobnih sprememb pri sebi, veliko pripomore k kakovosti medsebojnih odnosov v moji družini, bom na pravi poti!

Kdor hoče spremeniti svet, mora začeti pri sebi!