Oče samohranilec...
Po napornem delu je najprej treba skuhati kosilo. Samo hrenovke in pire krompir bodo danes.
Pot nato vodi po najmlajša dva v vrtec. In kot zanalašč pada dež. Še v trgovino je treba, ker je zmanjkalo sladkorja in mleka.
Že se mrači, pa še niso končane vse domače naloge. Da ne govorim o vaji instrumentov. Hitro, hitro...
Joj, ura je že toliko, da bosta ministranta zamudila mašo. In seveda še nista malicala... No, končno sta le stopila skozi vrata.
Z najmlajšim se je tudi treba ukvarjati. Žoga pride prav in čokolino. In kdo bo zdaj pospravil stanovanje? Otroška soba je taka kot bi vanjo treščil nebeški grom.
Preden vse utihne, ne vem več, kako se pišem.
Hudo, hudo je, če zboli žena, pa čeprav leži v sosednji sobi in je vse kar lahko naredim zanjo, skodelica čaja.
1 komentar
Komentar from: Urška [Obiskovalec]
Form is loading...
Lepo, da v zadnji povedi najdeš tudi smisel takih - sicer redkejših samohranilskih dni v življenju - da sta oba z ženo trdna celica, iz katere črpajo tile otročki. Brez takega prepletanja v dvoje je veliko težje ...