Tožni advent pred referendumom

od Jože Email

Letošnja kampanja pred referendumom 20. decembra, me v marsičem žalosti. Moralo pa bi biti ravno obratno, kajti referendum je vendarle praznik demokracije. Če že naši izvoljeni poslanci ne odločijo kot je po mnenju večine prav, naj ljudje povedo, kaj mislijo in odločijo, kot so nekoč zborno odločali. Ne pozabimo, da je referendum dovolilo Ustavno sodišče, da tako z njim ni nič narobe in da ne gre za kak tribunal, ampak za logičen odgovor na po hitrem postopku sprejeto solo akcijo državnega zbora in predvsem predlagateljev sprejetega zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih.

Zakaj me torej kampanja žalosti? Opažam velikanski medijski pritisk, protežiranje samo ene opcije, celo nasilno izpovedovanje mnenj ene strani, onemogočanje javnega diskurza, označevanje večine volivcev, predvsem pa tistih, ki se sploh upajo izpostaviti za homofobe in klerofašiste, pokroviteljski odnos do ljudi, ki mislijo drugače in končno, ker so pravice otrok manj vredne od pravic odraslih.

V časopisu berem članek očeta, ki ima sina homoseksualca. Iz njegovega izvajanja izhaja, kot da bomo na referendumu odločali o človekovih pravicah. Še takole zabeli: „Ali bi Američani v zgodovini dali črncem volilno pravico, če bi se o tem odločali na referendumu? Verjetno ne.“ To seveda ni res. Tega gospod ne more vedeti, ker se pač ni zgodilo.

Kar pa se človekovih pravic tiče je kar nekaj pravnikov izjavilo, da ne gre za odločanje o človekovih pravicah. Zakonska zveza pač ni človekova pravica. V kolikor bi to bila, bi jo bila država dolžna zagotavljati vsakomur. Gre torej za zavajanje.

Mediji nam v teh dneh še bolj intenzivno predstavljajo primere „idiličnih“ istospolnih družin. Predstavljajo nam geje, lezbijke, njihove starše. Spoznavamo lahko s koliko problemi se srečujejo. Jaz prvi podpišem, da je treba njihove probleme rešiti. Jim priti naproti, jih pomagati in jih gotovo ne sovražiti, ampak obravnavati z vsem človeškim spoštovanjem.

Vendar pa takega klica mediji ne objavijo. Raje nas prepričujejo, da si nasproti stojita dve ideologiji, skrajno leva in skrajno desna. Vezni člen pa je sovraštvo, spodbujanje razdora, zastrupljanje časa in prostora v katerem živimo. Rad bi jim sporočil, da nas je veliko, ki imamo svoje mnenje in ga nočemo širiti s sovraštvom in nestrpnostjo.

Medtem, ko beremo in gledamo nastop človeško tako ranjene, z bolečino prepojene, zagrenjene pesnice, ki javno razmišlja o tem, kdo bi moral biti splavljen in kdo bi moral nositi burko, se spomnim nekega patra, ki vedno, ko beseda nanese nanjo reče, da takrat, ko se ostali zgražajo, zanjo nekaj zmoli. Ni to neka drugačna paradigma?

In potem je tukaj dogodek v Cankarjevem domu, kjer mladenke s pesmijo prekinejo debatno kavarno. Predstavijo nam jih kot simpatične performerke, ki so utišale „še eno homofobno“ debato. Ali niso prvenstveno vzele besedo? Če jim ni bilo prav to, o čemer so se govorci pogovarjali, bi pač ne prisostvovale. A tega niso storile. Še več, tudi tistim, ki so to želeli, tega niso dopustile. Zdaj v Cankarjevem domu s pesmijo, jutri nekje drugje s policijo. Se zavedamo, kam pelje to (ne)dopuščanje drugačnega mnenja? Pred leti so rekli, nad knjigo s knjigo, se pravi nad tezo z antitezo. Zdaj pa kaže, da ko zmanjka argumentov, je dovoljena tudi sila, pa čeprav s pesmijo.

Zakaj v tej kampanji ne moremo vsi povedati in biti slišani? Ne morem razumeti, da sem samo zato, ker sem kristjan, takoj okarakteriziran kot nazadnjak, še več, kot homofob. Prebral sem izjavo nekega znanega igralca in režiserja, lastnika gledališča, ki je zapisal, da ga je sram, ker taki dihajo isti zrak, kot on. »Vsi polpismeni klerošafišti, ki nagovarjate ljudi po mašah v slovenskih cerkvah in jim lažete, se boste upam, cvrli v vašem katoliškem peklu.« Pustimo ob strani, da se je krilatica o polpismenih takoj obrnila proti nestrpnemu gospodu, ki je besedo, ki smo jo seveda razumeli, zapisal kot „klerošafišti“. Kdo je zdaj polpismen in seveda še bolj pomembno vprašanje, kdo je tukaj nestrpen?

Se spomnite pred leti, ko se je v predreferendumsko kampanjo z zgodbo o dveh očkih vključila tudi revija za najmlajše Cicido? Zdaj je to še toliko močnejše. Spomnite se pasaže Cankarjevega doma skozi katero so se v času knjižnega sejma valile velike množice ljudi. Pod stropom so plakati za neko predstavo, ki je (verjetno po naključju) tam pravkar na ogled: Brez solz za pedre. Je tudi to jasna predreferendumska akcija? Kaj pa slikanje zaposlenih v mestni upravi Ljubljane v podporo referendumu, kaj pa z javnimi sredstvi v mavrično barvo osvetljen ljubljanski grad, kaj pa pritiski na študente nekaterih fakultet, kako bodo na referendumu glasovali oziroma, če bodo glasovali proti, da sploh ne bodo naredili izpitov pri nekaterih aktivističnih profesorjih?

Stanje je torej zaskrbljujoče. Mene osebno predvsem žalosti. Kaj ni mogoče priti do rešitve, kjer bi vsi dobili? Saj se med modrimi ljudmi vendar lahko vse domenimo? Si lahko prisluhnemo?

Čeprav bi se vam vsi prej opisani primeri še zdeli sprejemljivi in bi rekli, da se vas ne tičejo, jih vdano tolerirali, pa vendar tega ne smemo dopustiti zaradi otrok. Da bi se lahko pogovarjali naprej in iz situacije, ki nam je bila po hitrem postopku vsiljena, vsi izšli kot zmagovalci, moramo na referendumu najprej zavrniti zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Zaradi naših otrok si namreč ne želimo totalnega načina obvladovanja javnega in medijskega prostora opremljenega z žaljivkami in pritiski, ki ga kaže nova levica! Otrok namreč ni pravica, ampak je osebnost, ki ima svoje pravice. In ena najpomembnejših je pravica do očeta in mame. Ne do osebe ena in osebe dve, ampak do očeta in mame.

Današnji komentar bi rad končal z besedami, ki jih je povedala v kampanji ob letošnjem referendumu 20. decembra igralka Milena Zupančič:

Ali ne greje vseh isto sonce?

Ali ne svetijo vsem iste zvezde?

Ali se nismo rodili vsi goli in nebogljeni?

Ali nimamo vsi enake pravice biti srečni?

Odgovor je samo DA.

Do tukaj je vse res in še kako drži. Ampak, če je to res, potem je odgovor PROTI.

V omenjene besede vnesimo še besedo otrok. Ali ne greje vseh otrok isto sonce? Ali ne svetijo tudi vsem otrokom iste zvezde? Ali se niso vsi ti mali rodili goli in nebogljeni? Ali nimajo vsi otroci enake pravice biti srečni? Kaj jim ne želimo vsem najboljše, torej mamo in očeta? Si vsak otrok ne zasluži tega, kar odrasli? Ali niso otroci naše največje bogastvo? Zakaj torej nekateri govorijo o enakopravnosti, otroke pa obravnavajo kot blago? Kot dobrino? Kot potrošni material, ki si ga lahko poljubno prilastijo?

Zato bom glasoval PROTI!

4 komentarjev

Komentar from: Jiri [Obiskovalec]
JiriJože, krasno napisano. Le nekaj zelo kratkih pripomb. Glede ZDA in belsko črnskega vprašanja: res ni bilo referenduma, so pa imeli državljansko vojno, ki je zajemala tudi vprašanje svobode sužnjev, ki so jo uzakonili na pobudo republikancev 2. Glede argumentov pa
http://www.advocate.com/crime/2014/09/04/2-studies-prove-domestic-violence-lgbt-issue
01.12.2015 @ 19:51
Komentar from: Jože [Član] Email
JožeHvala Jiri!
01.12.2015 @ 20:18
Komentar from: janez m [Obiskovalec]
janez mPozdrav. Razmišljam o tem cirkusu, kjer bomo spet proč vrgli en tovornjak denarja, s katerim bi lahko naredili majhno, lepo in moderno naselje toplih družinskih hiš za mlade družine, ki v tej zabluzeni in nereda polni državi ne vidi več sonca v temi, pa se mi je zapisalo tole:

Če 20. decembra na referendumu obkrožim PROTI, bom naredil krivico le nekaj drugačnim posameznikom, če obkrožim ZA, bom naredil krivico večini, ki po naravni poti pelje ta svet naprej. V vsakem primeru nekoga prizadenem.

Če me že silite, da sejem zlo, ga bom posejal na ta malo njivo, ne na ta veliko.



Janez M
04.12.2015 @ 14:50
Komentar from: JM [Obiskovalec] Email
JMCelotne vsebine prispevka ne bom komentirala, bi se pa osredotočila na eno točko, ki me je zelo zmotila ter za katero vem, da je laž, napihnjena s strani medijev. Kar se tiče profesorjev, ki grozijo študentom, da ne bodo naredili letnika, če glasujejo proti, predvidevam, da se to navezuje na članek s portala 24kul.si, ki je bil objavljen pred dnevi. Sama sem študentka slovenistike in obiskujem vaje tega profesorja. Nikoli ni bilo nobene grožnje, o referendumu se sploh nismo pogovarjali! Pogovarjali pa smo se o tem kako se slovarji spreminjajo na podlagi jezika, kateri se razvija na podlagi družbe. Seveda sta bila na tapeti besedi kot sta partner in družina, saj sta to besedi, ki ju je zelo težko definirati. Na podlagi takšnih in tudi drugih besed nam je profesor želel prikazati kako težko je delo slovaropiscev, kako se morajo slovaropisci vzdržati subjektivnega mnenja ter kako lahko delo slovaropiscev vpliva na družbo. Zakaj vse to omenjam? Zato, ker je bil profesor javno linčan kot nekompetenten, očitano mu je bilo homoseksualno jezikovno nasilje nad študenti. Zanimivo se je vprašati, zakaj se ni noben drugi profesor ali profesorica znašla v medijih, pa čeprav so govorili o istih stvareh. Odgovor je pravzaprav preprost. Niso se znašli v medijih, ker niso homoseksualci ali lezbijke. S to objavo ne želim vsiljevati svojega mnenja, želim vam pokazati, da stvari niso vedno takšne, kot mislimo da so. Profesorja so si mediji v predreferendumskem času 'privoščili' za negativno propagando, kot dejstva pa navajali stvari o katerih ni bilo govora. V prostor univerzitetne učilnice, ki je vedno odprt različnim stranem debate, kjer so različna mnenja dobrodošla, še bolje rečeno, različna mnenja so zaželjena, je glas medijev posegel in brez pravih argumentov razširil napačna in žaljiva dejstva o zmožnostih predavanja profesorja. Včasih se je dobro malo ustaviti in vzeti čas ZA premislek, mislim pa, da je veliko propagande, tako tiste, ki je ZA in tudi tiste, ki je PROTI, ki temelji na neresničnih in izmišljenih podatkih.
09.12.2015 @ 21:36


Napiši komentar


Your email address will not be revealed on this site.

Kontrola spama.
(Line breaks become <br />)
(For my next comment on this site)
(Allow users to contact me through a message form -- Your email will not be revealed!)