Letos bo Pustna Sobotna Iskrica drugačna. Brez pustnega plesa.
V torek, 18. februarja, je namreč umrl ustanovitelj in direktor Radia Ognjišče msgr. Franc Bole. Z njegovim delom in razdajanjem za sočloveka smo tesno povezani vsi trije soorganizatorji, ki smo se odločili, da se v dneh slovesa odpovemo pustnemu rajanju, izpeljemo pa zbiranje dobrodelnih sredstev za izgradnjo učilnic in ambulante v Burundiju.
Verjamemo, da bodo iskrena prizadevanja, z Božjo pomočjo, tudi na ta način obrodila potrebne sadove in bomo s skupnimi močmi zbrali darove za otroke s posebnimi potrebami v Burundiju, ki dnevno prihajajo v center Akamuri. Vodi ga usmiljenka s. Vesna Hiti.
Neverjetni so slovenski misijonarji, nobenega počitka si ne privoščijo, nobenega pravega oddiha nimajo. Ko sva z Izidorjem obiskala Bujumburo, glavno mesto Burundija, je bilo v omenjenem centru veliko gradbišče. Pod sestrinim vodstvom so gradili velik center za fizioterapijo, ki bo skušal pomagati živeti tudi centru Akamuri.
Zdaj je gradnja končana, načrti, povezani z učilnicami in ambulantami pa razgrnjeni pred nas. Čakajo na našo sobotno pomoč. S s. Vesno sem se pogovarjal o takih in drugačnih težavah, rešitvah, njenem vsakdanu in dneh otrok, ki prihajajo v omenjeni center.
S. Vesna, kaj bi radi postorili v centru za otroke s posebnimi potrebami?
»Radi bi dvignili obstoječe prostore, zgradili nove učilnice po vsaj spodobnih standardih, radi bi vstavili okna, vnesli svetlobo. Veseli bomo, če nam uspe zgraditi dovolj prostora za avtistične otroke, ki potrebujejo svoj mir. Prepoznavamo veliko avtizma, otrok s počasnejšim psihičnim in fizičnim razvojem, otrok z epileptičnimi napadi, Downovim sindromom. Hodimo tudi po terenu, ker bi radi pomagali otrokom, katerih starši si ne morejo privoščiti zdravil. Ko končno pridejo do sredstev, pa se rado zgodi, da v lekarnah nimajo potrebnih zdravil, mi pa se trudimo, da so ves čas na razpolago. Če se le da.«
Kako je z usposobljenostjo kadra pri omenjenih težkih težavah?
»Vsake tri mesece skromno plačamo zdravnico, ki opravlja preglede in prilagaja terapije. Sicer se sodelavci trudijo po svojih močeh, zelo pomembne so izkušnje, ki jih pridobivamo iz dneva v dan. Nekaj podpore pri delu za otroke do petih let dobimo tudi s strani države.«
Vidim, da v tem delu vašega misijonskega poklica, pri delu z otroki, prav žarite.
»Vse moje poklicno življenje, vse življenje v redovnem poklicu sem srečna. Priznam pa, da še nikoli nisem bila tako srečna, kot tukaj. Čutim, da je tu izpolnjeno moje misijonsko poslanstvo. Čutim, da ti otroci potrebujejo mojo ljubezen. Tukaj, veste, ne moreš drugače, kot, da se v polnosti razdajaš.«
Iz kakšnega okolja prihajajo otroci v vaš center?
»Iz zelo različnih. Prihajajo iz družin v pomanjkanju, pa tudi iz bogatega okolja. Ne gledamo na to. Morda so otroci iz bogatejših družin še bolj postavljeni na rob, saj revni jemljejo življenje takšno, kot je, bogati pa otroka, ki je drugačen, v sramu odrinejo v pozabo. Učimo jih, da je življenje vrednota, naj cenijo svoje otroke in naše delo. Želimo si odprtosti za vse.«
Biti reven v Sloveniji je gotovo nekaj drugega, kot biti ubog v Burundiju.
»Vsekakor. Lakota je neizmerna, lakota mori. Skušamo poskrbeti za vsakodnevna obroka, saj večina teh otrok zaužije le tisto, kar dobijo v našem centru. Brez hrane ne bi mogli napredovati. V Afriki se pogosto zgodi, da prizadetega otroka odrinejo na rob. Tudi v spremembi takega razumevanja, v osveščanju vidim pomembno poslanstvo našega misijona. Če se le da, otroke vključimo v običajno šolo in vzpodbujamo starše, da nas v tem podprejo.«
Kako bi, s. Vesna, naše poslušalce nagovorili k darovanju?
»Ko se bliža Pustna Sobotna iskrica, vas srčno vabim k sodelovanju in vas prosim za pomoč. Naši varovanci so otroci s posebnimi potrebami, zato potrebujemo tudi posebno pomoč. Misijonarji se zavedamo, da brez vaših darov ne bi mogli uspešno delati. Zato že vnaprej velika in iskrena zahvala, hvala za vaša velika srca.«
Za konec, dragi bralci bloga, le še iskreno vabilo, da smo v soboto prek radijskih valov povezani, da se odzovete našemu vabilu in skupaj naredimo dobro delo za otroke v Burundiju.
Če bi me v teh dneh srečala čudežna zlata ribica, bi bila najmanj ena od mojih treh želja gotovo povezana s Pustno Sobotno iskrico. »Da bi zbrali dovolj sredstev za Burundi, da bi bila dvorana na pustnem plesu polna, da bi bile maškare zadovoljne, da bi otroci v centru Akamuri lažje živeli in imeli primerne prostore, da … » Ah, saj vidite, že zdaj je preveč želja za eno samo čudežno ribico … Ne bo šlo. Kar brez pravljičnih čudežev bo treba stopati proti pustni soboti in našemu dobremu delu.
Sicer pa: ali šola v Kambodži, tone riža na Madagaskarju, šola na jugu tega otoka, obnovljena porodnišnica sredi gozda, čolni na Amazonki, bolnišnica, ki raste v Ugandi, hiša v Ukrajini in še vrsta ostalih uspehov dobrega dela niso čudeži? So. Upam si trditi, da so res. Le kdo bi si mislil, da bo srce Slovencev tako na široko odprto že vrsto let. Nikoli ne bomo dovolj hvaležni za poslušalce, ki nam ob dobrodelnih prizadevanjih tako trdno stojite ob strani. Vedno znova prenašamo hvaležnost misijonarjev, ki pravijo: »Brez pomoči iz Slovenije ne bi mogli delati.« Tako pa delajo. Čudeže. Pa smo spet tam.
Za našo spletno stran sem pripravil zapis o cilju letošnjega dobrega dela. V Burundi bomo zazrti, v majhno afriško deželo z velikimi težavami. Misijonarka s. Vesna Hiti je v nekaj stavkih opisala center, ki mu bomo, z darovi naših poslušalcev, skušali priskočiti na pomoč. »V center Akamuri prihajajo otroci s posebnimi potrebami. Vsak dan jih je približno stošestdeset. Potrebujejo šolske prostore, nujna bi bila ambulanta za preglede. Radi bi jim pomagali, da bi končno imeli vsaj približno primerne prostore za svoje delo in obravnavo. «
S. Bogdana Kavčič, ki je do nedavnega delovala v Burundiju je vesela, da se misijonar lahko zanese na rojake doma. »Od vsega začetka mojega misijonarskega življenja, posebej pa od začetka delovanja Misijonskega središča Slovenije, Slovenske Karitas, Ognjišča in Radia Ognjišče, čutimo, da so mnogi trdno povezani z nami. Pogosto sem ganjena nad pomočjo iz Slovenije. Velika hvala vsakemu, ki pomaga, da sploh lahko nadaljujemo naše delo.«
Pomoč se kaže na različne načine, pravi s. Bogdana: »Ne gre le za gmotno pomoč, pogosto čutim molitveno podporo, duhovno povezanost na različne načine. Hvala za vse.«
Pustna Sobotna iskrica bo v soboto, 22. februarja. Darovanje s pomočjo telefonov se bo začelo ob devetih, pustni ples v Športni dvorani Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu pa ob dvanajstih. Bodite točni. Za zabavo bodo skrbeli Modrijani in Ped1ped za male in velike. Vstopnine ne bo, prostovoljni prispevki in darovi za krofe bodo, kot vsako leto, v celoti namenjeni otrokom v Afriki.
Če pogledate nazaj, boste videli, da imajo moji zapisi na blogu že nekaj let podoben ritem. Molčim ... sporočam, da odhajamo na pot ... poročam iz misijonov … molčim … vabim na Pustno Sobotno iskrico … se veselim in zahvaljujem … Pa spet, vedno znova! Za nami so Madagaskar, Etiopija, Ukrajina in Uganda. Upam, da podobno lepa zgodba zdaj čaka Burundi. Februar odteka, pustni dvevi so blizu.
Pred nami so torej sklepne priprave na naše pustno dobro delo, ki že vrsto let skuša pomagati otrokom v misijonskih deželah, podati roko slovenskim misijonarjem. Še štirinajst dni in čas bo za Pustno Sobotno iskrico 2020. Rada bi pomagala Burundiju, misijonarki s. Vesni Hiti, predvsem pa otrokom s posebnimi potrebami, ki prihajajo v center Akamuri, ki ga v glavnem mestu Bujumbura vodi omenjena slovenska misijonarka.
V naših prispevkih, ki bodo pred pustnim plesom z dobrim namenom odmevali v našem programu in na družabnih omrežjih, bi vam radi pokazali in povedali kako revna je ta majhna afriška država, v kakšnih razmerah bivajo tamkajšnji ljudje, s kakšnimi težavami se soočajo misijonarke, pa tudi kakšna lepota narave in srčnost ljudi jih obdajata.
V Burundiju živi približno dvanajst milijonov ljudi, pripadajo plamenom Hutu, Tutsi in Twa. Država sodi med ekonomsko najbolj revne na svetu, podhranjenih je skoraj 60 odstotkov otrok v starosti do pet let, dostop do elektrike ima približno osem odstotkov prebivalstva.
Kljub revščini ima človek v Burundiju veliko veselja v sebi. V naši akciji »Dobroti dajemo glas« smo slišali njihovo pesem, videli kako radi se družijo, plešejo, molijo skupaj. 62 odstotkov prebivalcev je katoličanov.
S sestrama Vesno Hiti in Bogdano Kavčič ter sodelavko Karitas Jano Lampe vam bomo v dneh do pustne sobote skušali predstaviti Burundi, delo misijonark, prizadevanja Karitas in Misijonskega središča, predvsem pa potrebe centra Akamuri, v katerem iz dneva v dan skrbijo za otroke in mlade s posebnimi potrebami. Radi bi obnovili učilnice in ambulante, zgradili novo zavetje za uboge otroke, ki prek dobrote Slovencev in dela misijonark spoznavajo, da Bog ni pozabil nanje.
V soboto, 22. februarja, pa vabljeni k darovanju in na pustni ples z dobrim namenom. V Športni dvorani Zavoda sv. Stanislava bo pustni ples z Modrijani. Na pustno soboto ob dvanajstih. Naj torej že vnaprej zadiši po krofih, veseli glasbi in hvaležnosti afriških otrok v stiski.
Obljubljam, da se bom oglašal, vam povedal kako napredujejo naše priprave in vpil: »Pridite, veseli vas bomo! Darujte, hvaležni vam bodo.« Iskreno, delo sodelavcev Radia Ognjišče bo v naslednjih dveh tednih povezano s sončno, a tako trpečo Afriko. Hvala vam že vnaprej.
13. dan: ponedeljek, 8. julij
"Naredite vendar nekaj, ne morete vsi trije bivati v enosobnem stanovaju!" je slišati v naših krajih, ko si, denimo, mlada družina ureja gnezdece. "Joj, nikakor ne bi mogel živeti v bloku!" modrujejo mnogi, ki so vajeni razkošja samostojne hiše na vasi. Cela vrsta primerov iz našega okolja bi onemela, če bi se v nedeljo z nami odpravila k družini, ki živi v mestu Bujumbura.
Mesto na prvi pogled izgleda do konca neurejeno. Ko se navadiš različnih afriških manir, vidiš, da bi se na to neurejenost, drugačnost od sveta, ki si ga vajen, morda lahko navadil. Na revščino, ki smo jo doživeli, v katero smo smeli vstopiti, se pa ne bi mogel. Res ne vem kako bi preživel in o čem razmišljal.
Mama, s katero smo govorili, je heroj Življenja. Pretresen sem bil, brez besed in na robu solza sem zrl v tisto, kar so nam pokazali, v dom, ki ... Ki je neprimerljiv z uboštvom, ki smo ga spoznali na vasi. Takrat si nisem mislil, da lahko vidim še kaj hujšega, zdaj vem: revščina nima dna! Njen ugriz pa je v mestu lahko veliko bolj boleč, kot na vasi. Tukaj ni soseda, ki bi ti morda lahko prinesel banano s svojega vrta, ni možnosti, da si postaviš ubogo kočo iz palminih listov. Mesto je brezmejno kruto!
Po dokaj gladki mestni cesti proti goram, smo prišli do zmedenega natrpanega krožišča, ob katerem so fantje v črnih in do strganega konca umazanih majicah prodajali arašide. Nemarno zbita mini mizica, na njej pa v kupčke naloženi drobni prigrizki. V vsakem kupčku kakih dvanajst arašidov. Na tleh ubogi otrok, ob njem pa bratec, ki je spal v hrupu mesta, v umazaniji mestne zemlje in ob bratu, ki bo morda lahko prinesel domov kak frank ali dva. Blizu te stojnice preživetja so eden čez drugega ležali trije dečki, stari kakih šest let, in spali. Na trdem, prašnem in od motornega olja umazanem pločniku. Zakaj, kako?
Zavili smo z glavne ceste in ob odprtem mestnem kanalu opazovali utrujene hiše, mnoge popisane z imeni in dejavnostjo lokalov. Frizer, mesar, bar, kavarna ... Slišati je lepo, v resnici je obupno! Ustavili smo se ob zgradbi, ki je izgledala kot nekakšne vrstne hiše. Preproste, umazane, pozabljene od sveta. Pa niso. Take pač so, ni sredstev za obnovo, s te ceste se res ni videlo kake lepe prihodnosti. Tudi če bi z vsem optimizmom le trdil, da obstaja, bi kmalu pogoltnil cmok v grlu.
Prijazna mama nas je povabila, da si ogledamo dom njene družine.
Stopili smo čez kanal, v katerem je tekla umazana voda, v katerem so bile vse vrste odpadkov. Kak meter proč je mladenič v kanalu pral kolo, kmalu pa se je ob našem avtu nabralo veliko radovednežev. Kot vedno in povsod v Burundiju. Gospa, ki je pričakovala naš obisk, nas je povabila v hišo. Ko smo želeli vsi vstopiti, ni šlo! "Premalo prostora je!" Kako? Saj so vendar rekli, da gremo na obisk k štiričlanski družini. Ja, mama in trije otroci. Dvajset letna hčerka, starejši sin ima enajst let, mlajši pa nekaj let manj. Pa da ni prostora ... Res ga ni bilo!
Za vrati, ki so bila ravno sveže prepleskana, je bila preprosta soba, blatne rdeče stene, prostor brez vsega. No, na tleh so bili štirje majhni stoli, pravzaprav štiri nizke pručke, na steni pa obešeni plastični vreči, v katerih so bile verjetno preproste in umazane šolske uniforme, morda celo oblačilo mame, kadar se mora preobleči. Sobica je bila široka približno meter in pol, po dolžini je merila kaka dobra dva metra. Umazana sobica brez opreme, brez okna ali česarkoli drugega. Ničesar nimajo!
In na teh približno štirih kvadratnih metrih biva pet ljudi. Tukaj so že pet let. Pet let! Ne morem si predstavljati odraščanja dvajsetletnega dekleta v takih razmerah, huje je gotovo le mami, ki mora iz dneva v dan skrbeti za čudež, da nahrani pet ust, prepričati samo sebe, da tudi tako lahko preživijo. So trenutki, ko človek obmolči, ko si z Izidorjem ne moreva ničesar povedati, ko ni nobenega komentarja. Le nejeverno zmajevanje z glavo in otožne oči. Ni besed! Mi pa ... Groza me je, ko pomislim na primerjavo z razvitim svetom. Groza in sram!
Nismo se želeli pogovarjati o tem kako je z njihovo osebno higieno, kako lahko v mestu živiš brez stranišča, brez kopalnice. Kako lahko preživiš v taki revščini? Ob strani zunanje stene imajo postavljene tri kamne, na katerih si skuhajo dnevni obrok, če ga morda lahko kupijo. Mnogi revni ljudje nimajo niti lonca in povedali so, da je velika sramota prositi za posodo, da lahko pripraviš tisti mali obrok manjoka. Bolj globoko se ne da! Zvečer po tleh razgrnejo odejo, zjutraj jo pospravijo. Kje in kako se učijo otroci, kako dolgi so večeri brez elektrike, ko se vendar znoči med šesto in pol sedmo uro. Kako? Zakaj? Kdaj? ...
"V skrbeh smo," pravi mama. "Gospod, ki nam daje prostor iz usmiljenja, je včeraj vgradil vrata. Doslej jih ni bilo in skrbi me, da bo hišo oddal." Mama ve, da si ne more privoščiti nikakršne najemnine. In potem? ... Vidite, misel, da bolj globoko ne gre, spet ni bila na pravem mestu. Nikoli ni tako hudo, da ne bi moglo biti huje! Ta družina revščino že dolgo pozna. Dekle, ki je pri dvajsetih letih v devetem razredu osnovne šole, pričuje, da pred leti ni bilo denarja za šolo, zvezek in svinčnik. Zdaj je torej gotovo bolje. Neverjetno! Žalostno, presunljivo.
Ne morem in ne morem se "navaditi" na zgodbe teh ubogih ljudi. Ljubi Bog! Kako je z njihovim dostojanstvom, kakšno zasebnost imajo, kako sploh lahko živijo v takih razmerah, kako lahko preživijo? V kakšnem strahu je mama, ko se morda brez sladkega krompirja vrača z iskanja dela? Kako življenje razumejo otroci, ki vsa leta živijo v takih razmerah? Odgovorov ne bo, vprašanj je še in še. To, to je umetnost preživetja, vsak dan je gotovo krut dokaz, kaj vse naredi mama, da lahko nahrani svoje otroke. Kaj bi se zgodilo z družino, če bi prišla kaka huda bolezen, kaj z otroki, če se karkoli zgodi mami?
To je bil obisk, ki bo ostal v grenkem delu spomina na deželo, ki je sicer lepa, obdarjena s čudovito pokrajino, zemljo, ki rodi in ljudmi, ki so te pripravljeni lepo sprejeti. Burundi je poln nasmehov. Povsod. Tudi v prej omenjeni "hiši" niso varčevali z njimi. Medklic: joj, kot bi se norčeval, ko uporabim besedo "hiša". Prijazni in nasmejani so bili gostitelji do nas, vsiljivih gostov. Naj povem, da smo jih obiskali predvsem zato, ker se je mama pred kratkim vključila v akcijo "Z delom do dostojega življenja" in res upam, da bi obisk čez leto ali dve pokazal drugačen obraz, lepše razmere in nasmehe, ki bi imeli razlog za nastanek. Danes res nisem mogel razumeti, kako so lahko kljub vsemu prijazno nasmejani.
V nedeljo smo bili pri maši v katedrali v Bujumburi. Ogromna cerkev, ob nedeljah pet svetih maš, pri eni pa sem na hitro naštel okoli dva tisoč vernikov. Mhm, dva tisoč! Glasno petje in zavzeto sodelovanje. Pri maši, ki se je začela ob sedmih zjutraj skoraj ni bilo otrok, niti starih ljudi. Res zanimivo. Pa tudi prav vsi belci v cerkvi so govorili slovensko. V slovo naši posadki je po maši padlo celo nekaj dežnih kapelj.
Burundi, nasvidenje in srečno! Želim ti mir, misijonarke, ki jih bodo tvoji ljudje spoštovali in bodo vztrajale, oblast, ki bo pravična in modra, svet, ki ti bo pomagal, te spoštoval in razumel, ljudi, ki naj ostanejo polni veselja. Obljubim, da boš v mojih mislih in hvala za vse doživeto.
Dragi misijonarki s. Vesna in s. Bogdana, Bog vama povrni za vse. Ostanimo povezani in srečno na vseh vajinih poteh. Rad vaju imam!
Tudi vam, ki ste bili z nami v teh dneh: hvala za spremljanje naše poti. Ko bo čas za to, da pomagamo Burundiju, vas bomo povabili k sodelovanju v Pustni Sobotni iskrici 2020. Gradiva za dvigovanje temperature je dovolj.
Zdaj pa po dolgi letalski poti domov. V skoraj nepotrebno razkošje kvadratnih metrov, tople vode, prepolnih hladilnikov in v objem domačih, ki ga človek ob vseh slišanih zgodbah pogreša.
Lep je ta naš svet, a tako krivičen in oster do mnogih ... Rahljajmo njegove robove. Skupaj!
12. dan: nedelja, 7. Julij
"Le kdor bo Kranjico vzel, bo zmeraj vesel!" poje pesem. Naju z Izidorjem pa je torat na pot vzela Kranjica, Gorenjka, ki prav simpatično govori "na v" in komaj čaka, da reče: "Ti, a veš, de 'm šva u Afriko! L'dem pumagat, pa z' Karitas poročat! Ne mor'm uzga iz L'ubl'ane n'rd't!" In to vedno znova pove s takim veseljem, da v človeku prebudi le željo: Jana, pojdi med "tvoje" in delaj dobro.
Veste, z Izidorjem te dni preživljava z belko, ki je, po moje, bela "po pomoti". No, oprostite, pred potjo sem srečal njuna prijazna starša in "pomota" je seveda med narekovajema. Pa vendar vidim, da v Jani bije afriško srce in mislim, da še nisem srečal človeka, ki bi svoje delo opravljal s tolikšno strastjo, veseljem in iskrenim zadovoljstvom ob doseganju ciljev. Vsak dan, vsako uro in minuto v Burundiju Jana izkoristi za srečevanja z ljudmi. Nešteto intervjujev, fotografij, novih idej za projekte, ki so v teku, in želje za nove akcije ... Ves čas, nikoli se ne utrudi, njen smeh dvigne utrujenega delavca, ki se v vročini vrača z ananasove plantaže, napolni sestro, ki vstopa v nov dan ali naju, ki iščeva internetno povezavo s Slovenijo. Jana iskreno, neumorno in do zadnjih moči dela za "Srce Afrike".
Sestra Vesna pravi: "Jana je prava za naše kraje in ljudi, nepogrešljiva vez s Slovenijo, prijateljica, ki v svojem delu presega naloge, ki jih ima v pogodbi za zaposlitev." S. Bogdana je dodala: "Pa ničesar se ne boji ta deklič. Že leta jo opazujem. Nikjer ni preveč prašno zanjo, ne boji se stika z ljudmi, ne viha nosu ali hlačnic, ko je treba zares ali v prenesem pomenu v blato ali prah. Ljubezen jo žene!"
Saj ne rečem, na vseh poteh doslej smo imeli polne urnike, a tokratna "priganjalka" ... Uf! Nikoli ji ne zmanjka volje, ne položi je niti bolezen. Prav po misijonarsko: poskusimo z antibiotiki, poskusimo še brez, če te nenavadno zebe, si nadeni toplo jopico, če te kuha vročina, pa skušaj najti kaj drugega ... Janin motor je delal tudi, ko se je zdelo, da je utrujen. Delal sto na uro!
Rado se je zgodilo, da so otroci sami od sebe klicali: "Jana, Jana!" Poznajo jo s srečanj pred leti, vedo, da se bo, ko pride dekle črnih las z rdečo majico in napisom Karitas, pelo. Tri, štiri in tukaj je afriška izvedba "Mi se 'mamo radi, radi, radi, radi ... " In v pesmi je resnica. Res se imajo radi. Kako bi lahko sploh bilo drugače? Radi jo imajo, saj predstavlja mnoge, ki so darovali, tiste, ki so jim posredno zgradili šolo, zdravstveni center, vodnjak. Vidijo, da se jim približa brez vsakega predsodka, da otroke vzame v naročje, z odraslimi pa tik tak naveže stik v njihovem jeziku, čigar izraze že precej dobro pozna. Vidim, da je v Burundiju "ne bi mogli več prodati". No, saj niti ne bi želela, imam občutek, da bi tukaj ostala zastonj. Zato: o tem, da ima Jana rada njih, ne bi podvomil nihče, ki bi z njo preživel en sam dan v Afriki.
Tak afriški duh med letom zmore sedeti v pisarni sredi Ljubljane le zato, ker tudi tam dela za afriške, balkanske, albanske in kdo ve čigave nasmehe še. Če vprašate mene, je Jana Lampe gotovo "uslužbenka leta". Blagor podjetju ali organizaciji, ki premore tako strastno in iskreno navdušene uslužbence.
Pa povejte: poznate koga, ki je ob prvem prihodu v Afriko poljubil zemljo te celine, ker se je tako zelo veselil obiska. "Sevede s'm jo pol'ubiva, če s'm se pa t'ko dolh' pr'pravl'ova na to. Ti ne veš k'ko sm č'kava da se srečam z Afriko. Od otroštva!" Jana je živ plakat za pomoč afriškim ljudem in našim misijonarjem. O tem kako glasno je njeno srce govori zgodba o njeni nečakinji, ki je na dan, ko so morali v vrtec prinesti svojo najljubšo stvar, doma pograbila položnico za akcijo Karitas "Za srce Afrike". Že vidim dekliča, kako jo maha po tetinih stopinjah.
Ob Jožetu Andolšku in njegovi Etiopiji, za katero živi na Avstrijskem Koroškem, sem v teh dobrih desetih dneh odkril še eno "misijonarko na daljavo".
S svojo mirnostjo, preudarno besedo, ki je privrela na dan vedno znova s tehtnim poudarkom, šalo ali razlago sveta, ki ga nismo razumeli, pa me je navdušila s. Vesna Hiti. Desetletja Afrike so v njej pustila izkušnje, ki so ob poslanstvu akcij, kot je naša "Dobroti dajemo glas" nujno potrebne in vedno zaželjene. Dobro razume tukajšnjega človeka, pozna njegovo dušo, ve zakaj ravna tako, kot ravna in edino na tak način lahko dela med njimi. Petindvajset let je bila s. Vesna na istem misijonu v Ruandi. Nenavadno dolga doba za usmiljenke, misijonarke, ki so vajene selitev z enega na drugi misijon. Odgovorne sestre so gotovo vedele zakaj tako, slišal sem, da je tisto zelo zahteven misijon, da je ogromno dela z birokracijo zahtevnih oblasti, da so razmere zapletene. S. Vesna jih je obvladala in konja, ki zmaguje, se ne menja.
Zdaj je njeno srce v Burundiju, v Bujumburi, še natančneje v Centru Akamuri, katerega delo in moja doživetja v njem sem opisal v enem prvih blogov. Kje je že to, koliko lepega, bolečega in nerazumljivega smo že doživeli vmes. S. Vesna je na vsakem postanku, ob skoraj vsaki priložnosti naglas pomislila: "Tole bi pa bilo nekaj za naše otroke v Akamuriju." Ali: "Kaj, ko bi se kaj podobnega spomnili v Akamuriju?" Vedno znova se je na naši poti vračala k svojemu trenutnemu poslanstvu. Seveda, veliko gradbišče novega dela za fizioterapijo je v polnem živ žavu, otroci vsak dan prihajajo, nova dela se nakazujejo, upanje, ki ga prinaša Pustna Sobotna iskrica raste. Vse je pripravljeno za uspešno nadaljevanje zgodbe, ki jo zdaj, dragi redni bralci že dobro poznate.
S. Vesna ima dober smisel za humor. Verjetno ga človeku privzgoji tudi Afrika. Marsikaj nerazumljivega bi tukaj težko preživel, če ne bi znal z vesele strani pogledati na težave. Jezijo jo krivice, v katerih ni šale. Jezi jo egoizem samodržcev na oblasti, ki gradijo velike vile s pozlačenimi kupolami, v katerih senci zaradi lakote umirajo ljudje. Veseli jo radodarnost ljudi, upanje ji vzbuja spoznanje, da je v svetu še vedno veliko tistih, ki imajo čut za sočloveka.
Nikoli na tej poti ni sama izpostavila sebe, svojega dela in uspehov. Prava ponižnost je to, veličina se kaže v njenem delu, v uspehih vsega, kar je začela. Verjamem, da bo Akamuri nova zgodba, pri kateri bo naša sestra imela pomembno vlogo. S svojim trdim delom, srčnostjo in zaupanjem v Boga. Ob mnogih modrostih le mirno prikima, pogleda predse in, če se ji zdi modro, dostavi stavek ali dva. Vedno pa se oglasi, ko obiskovalci sklepamo kaj narobe.
Zdi se, da si naši misijonarji skoraj ne želijo domov, tako izpolnjeni in vsestransko srečni so videti v misijonih. Pa spoznavam, da se kljub vsemu radi vrnejo tudi pod Karavanke. Razumljivo, potrebujejo oddih in kak zdravstveni pregled. Obojemu pa hitro dodajo še razna pričevanja, akcije za zbiranje sredstev, organizacijo tega ali onega ... Pa smo spet pri njihovem delu! Tudi doma je misijonar le misijonar. S. Vesna pridno odšteva dni do odhoda na dopust in se veseli poti v Slovenijo. Glede na to, kako hitro teče čas, je že skoraj doma. Sicer pa: misijonarji in misijonarke imajo vedno dve domovini. V pričakovanju tretje pa ubogim darujejo vse. Svoja leta, srce, delo, ljubezen, pogosto tudi zdravje.
Skupnost je tista, ki sestram daje dodatne moči. "Skupnost ima temelje v Kristusu, v našem poklicu. Za to smo se odločile in ne sprašujemo se o naših razlikah, temveč živimo v medsebojnem bogastvu. Zame je mednarodna skupnost največje bogastvo, z vsemi sosestrami se krasno razumem. Ne sprašujem se ali sem bela ali črna, preprosto sem del skupnosti. Ne vidim barve. Ne svoje, ne barve drugih. Ko pa slučajno vidim svetlo polt na cesti, si rečem: o, poglej, belec. Kot bi bila sama črna."
Vesel sem, da bomo v sodelovanju s Slovensko Karitas in Misijonskim središčem Slovenje prihodnjo Pustno Sobotno iskrico pripravili v pomoč Centru Akamuri, Burundiju in sestri Vesni Hiti. Vem, da bomo deležni natančnih poročil, molitve in veselih odmevov, če bo akcija uspešna.
Obljubim, da bo molitev tekla v obe smeri in zaupam, da bo dvojna pot usmerjena proti Bogu, ki vedno znova priskoči na pomoč pri naših prošnjah.
Draga s. Vesna, ker vem, da spremljate blog, se vam še takole iskreno zahvalim za vaš zgled, vašo mirnost, preudarnost, vso pomoč, ki ste jo s sosestrami nudili radijskima popotnikoma, ki znova odhajava domov veliko veliko bogatejša, kot sva dospela v Burundi. Upava, da bova s svojim delom vsaj malo pomagala "dobroti dati glas". Hvala za vse, Bog vas živi!
