Pred nekaj dnevi sem govoril s kolegom, ki je bil v teh dneh v Münchnu. Povedal mi je, da je mesto pravljično, posebno zdaj, ko je spet zapadel sneg. Zanimivo pa se mu je zdelo, da tam ulic ne plužijo in posipajo s soljo kot pri nas, ampak pustijo steptan sneg na cesti in ga le posujejo s peskom… Bil sem presenečen. Mislil sem, da le Skandinavci in Švicarji ne solijo cest (tudi Avstrijci ponekod), ampak v Münchnu …?

Potem pa danes naletim na tale podatek:
»V eni noči po cestah posuli 422 ton soli.
Glede na obilno sneženje na območju večjega dela Slovenije vse ekipe zimske službe intenzivno plužijo in posipajo vozišča državnih cest, v upravljanju Direkcije Republike Slovenije za ceste. Trenutno je pri koncesionarjih Direkcije RS za ceste, ki so zadolženi za izvajanje zimske službe na 5.996 kilometrov dolgem državnem cestnem omrežju, za izvedbo zimske službe angažiranih 288 delavcev, na terenu pa je tudi 178 tovornih in drugih vozil ter strojev, 145 avtomatskih in vlečnih posipalcev ter 120 plugov. V noči iz 9. februarja na 10. februar 2010 (do 9. ure) je bilo porabljenih 422 ton soli, 762 m3 drobljenca in 1.200 litrov magnezijeve raztopine.« (Dnevnik)

Seveda se mi je takoj zastavilo vprašanje, zakaj pa oni v Münchnu ne, mi pa v eni noči toliko? In sem malo pobrskal po spletu in našel nekaj podatkov. Tule jih navajam, v presojo in razmislek , brez kakšne vrednostne sodbe, zgolj informativno:

»V dilemi soliti ali ne, ne gre samo za strokovno, temveč tudi za politično vprašanje, ugotavlja Bojan Žlender , predsednik Sveta za vzgojo in preventivo v cestnem prometu. "Odločitev za omejitev ali celo neuporabo soli za preprečevanje poledice, kot so se na primer odločili v Avstriji in Skandinaviji, pomeni velik preskok v miselnosti ljudi. Pri nas zjutraj pričakujemo splužene in očiščene ceste, vse drugo povzroči hudo nejevoljo. Treba pa se je odločiti, kaj je za družbo pomembnejše, zdravo okolje ali udobnost in dobra volja voznikov.
Po njegovih besedah na severu najprej očistijo pešpoti in poskrbijo za javni transport, nato pa se lotijo cest. Na lokalnih in regionalnih cestah ponavadi niti ne plužijo do asfaltne podlage, ker jo to poškoduje, ampak stlačen sneg posipajo s peskom.«

»Pri vzdrževanju voznih in pohodnih površin pozimi pa vsaj pri eni stvari ne skoparimo – to je zimsko soljenje. Pogosto vidimo sol na pločnikih in cestah vrženo prav na debelo. Sol ima eno dobro lastnost – to, da topi led in sneg -, ob tem pa cel kup slabih, ki postavljajo smiselnost njene intenzivne uporabe pod vprašaj. Tu običajno najprej pomislimo na rjavenje naših dragih jeklenih konjičkov, kar pa s širšega okoljskega vidika niti ni tak problem. Soljenje med drugim pospešuje propadanje tlakov v mestih. Dolgoročno je pri soljenju najbolj škodljivo zastrupljanje tal neposredno ob cestah. Posledica je počasno propadanje dreves, ki rastejo ob soljenih površinah, kar se opazi kot bledenje listov (kloroza) in njihovo sušenje (nekroza), lahko pa tudi kot razvoj majhnih listov in odmiranje poganjkov. Posebej ogroženi so stari drevoredi, ob katerih bi soljenje morali opustiti že zdavnaj.«

»Vse več raziskav potrjuje škodljiv vpliv zimskega soljenja na pitno vodo. Skupina znanstvenikov z univerze v Torontu je več let raziskovala povezavo med soljenjem cest in vplivi na pitno vodo ter ovrgla splošno prepričanje, da se večina te soli prek površinskih vod izpere v reke in jezera. Ugotovili so, da se je kar 55 odstotkov prenese v podtalnico, od koder nato počasi onesnažuje pitno vodo. Po njihovih napovedih bo ob sedanji ravni soljenja cest količina natrija in klora v pitni vodi z leti narasla čez dovoljeno mejo. V Sloveniji se z analizami podtalnice ukvarja agencija za okolje, vzorce pa jemljejo spomladi in poleti, vendar po trditvah ministrstva za okolje, prostor in energijo, kamor spada agencija, do zdaj še niso zaznali povečanja natrija in klora v njej.«

»Vprašanje je, ali večja varnost, ki jo zagotavlja soljenje cest, upraviči škodljive stranske učinke. Na tehnični univerzi v nemškem Darmstadtu so leta 1989 naredili podrobno študijo števila prometnih nesreč pred in po soljenju cest. Rezultati študije so pokazali, da je povprečno število nesreč približno 1,6 na milijon prevoženih kilometrov (MPK). Ob poledici je v štirih urah pred soljenjem njihovo število naraslo kar za šestkrat, na 9,5 nesreče na MPK, v štirih urah po soljenju pa je padlo na 2,6 nesreče na MPK. Po statističnih računih so bili stroški soljenja povrnjeni, ko je posuto in odtajano cesto prevozilo 140 vozil oziroma se je solna prevleka izplačala v pol ure njene uporabe. Podobne britanske raziskave so pokazale, da ob uporabi navadne soli vsak vloženi funt povrne osem funtov, pri čemer gre 30 odstotkov na račun manjšega števila nesreč, 60 odstotkov na račun manj zastojev, desetino pa prispevajo nujne službe (reševalci, gasilci in policija), ki lahko učinkoviteje opravljajo svoje poslanstvo.«

Skratka, kot sem se naučil v preteklih dneh, nič ni samo črno, ali belo…