Oče je simbol gospodovanja, vrline, predstojnika, avtoritete, zaščitnika.1 Tako pravi etimologija, ki preučuje globlje pomene besed, ki jih vsakdan izgovarja tako mimogrede in tako hitro, da se ne more zavedati njihove globine.
Dandanes mnogi opozarjajo s stavkom; „Očetje, kje ste?“, sam bi ga razširil z; „Kje je celotna družba?“
„Očetovska vloga je zasnovana tako, da onemogoča emancipacijska prizadevanja in izvaja vpliv, ki jemlje, omejuje, kara, sterilizira, drži v odvisnosti. Predstavlja zavest nasproti nagonskim impulzom, spontanemu poletu, nezavednosti; to je svet tradicionalne avtoritete nasproti novim silam spremembe.“2 Hude besede, kaj? Kdo se danes upa podpisati pod njih? Niso plod nekoga, ki bi morda želel z njimi vihrati kakor z zastavo in si z njimi utrjevati svojo voljo, ne, so zgolj ugotovitev, razlaga, kot razlaga pomena katerekoli druge besede, skratka, tako je, pa nam je všeč ali ne.
1, 2) J. Chevalirer, A. Gheerbrant; Slovar simbolov, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2006, 398