BITI OČE DANES!
Oče je simbol gospodovanja, vrline, predstojnika, avtoritete, zaščitnika.1 Tako pravi etimologija, ki preučuje globlje pomene besed, ki jih vsakdan izgovarja tako mimogrede in tako hitro, da se ne more zavedati njihove globine.
Dandanes mnogi opozarjajo s stavkom; „Očetje, kje ste?“, sam bi ga razširil z; „Kje je celotna družba?“
„Očetovska vloga je zasnovana tako, da onemogoča emancipacijska prizadevanja in izvaja vpliv, ki jemlje, omejuje, kara, sterilizira, drži v odvisnosti. Predstavlja zavest nasproti nagonskim impulzom, spontanemu poletu, nezavednosti; to je svet tradicionalne avtoritete nasproti novim silam spremembe.“2 Hude besede, kaj? Kdo se danes upa podpisati pod njih? Niso plod nekoga, ki bi morda želel z njimi vihrati kakor z zastavo in si z njimi utrjevati svojo voljo, ne, so zgolj ugotovitev, razlaga, kot razlaga pomena katerekoli druge besede, skratka, tako je, pa nam je všeč ali ne.
1, 2) J. Chevalirer, A. Gheerbrant; Slovar simbolov, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2006, 398
Naj ponazorim še z bolj „ljudskim“ motivom. V filmu „Moja obilna grška poroka“ je sijajen dialog matere s hčerjo. Tako nekako gre: „Moški je res glava družine in odloča, toda ženska je vrat, ki lahko glavo premakne kamorkoli hoče.“ Ne morem si kaj, da bi ne primerjal z znamenitim odlomkom iz pisma Efežanom; „Žene naj bodo podrejene svojim možem kakor Gospodu... Možje, ljubíte svoje žene...“ Ef, 5, 22. Skratka, vsak ima svojo nalogo in nobena ni boljša ali slabša. Za Božjo voljo, kdaj in kako smo dopustili, da nam je nekdo to vcepil v glavo? Kristjani bi morali večkrat razmišljati o Sveti Trojici. Vlada mogoče tam kakšna hierarhija? Vsi so eno, pa vendar se zdi, da imajo vsak svojo nalogo, ključna beseda pa je Ljubezen. Tako bodi tudi med nami.
Povsod bi lahko iskali krivce za takšno stanje, sam bi raje iskal skupni imenovalec, ki je površnost. V tempu, ki nam ga narekuje današnji čas, ni časa za temeljit razmislek o ničemer, vse je narejeno na gumb, ki nas zadovolji zdaj in takoj. Mnogo malih odločitev zdrvi mimo nas, ne da bi vprašanja smiselnosti imela možnost dozoreti in ko nas odločitve pripeljejo v slepo ulico nimamo ne moči in, spet, ne časa, da bi temeljito pretehtali, kaj nas je tja pripeljalo.
Poznamo Jezusove besede o nebeškem Očetu, ne boste pa slišali pogosto razlage njegovega trpljenja v vrtu Getsemani, ko je molil; „Moj Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene, vendar ne, kakor jaz hočem, ampak kakor ti.“ Mt 26, 39. Nebeški oče nam je s svojim dejanjem, oziroma nedejanjem, pokazal, kako moramo biti očetje. Preberite še enkrat zgornji odstavek o očetovski vlogi.
In preberite odlomke iz stare zaveze, ki govorijo o Bogu – Očetu zgolj na nekaj mestih; Iz 9, 5, in Iz 63, 16, 1 Krn, 17, 13 in Mdr, 14, 3. Vsa so izredno bogata in pomenljiva, naj bodo za preizkus, koliko ste pripravljeni storiti za izhod iz „slepe ulice“.
Samo oče ima to moč in avtoriteto, da nekaj prepove, zapove, skratka vodi smer, seveda pa mora svoje otroke ljubiti in jih poznati, to pa ni mogoče, če jim ne prisluhne, se v ponižnosti skloni v njihov svet, ker jih bo le tako lahko razumel, jih začutil v globini. In to velja za očete v dobesednem in prenesenem pomenu.
No feedback yet
Form is loading...